Koncept svobodno nadzorovanih godbenih širjav*

free jazz , svobodno improvizirane in druge "čudaške" godbe reprezentirajo dobršen del aktivističnih dejavnosti, ki gredo v paket gibanja - kakor se reče po novem - "za drugačno globalizacijo".

Ondan je kolega "s scene" našo tezo spodbijal tezo z mnenjem, da v dejavnostih free jazza in svobodno improviziranih godb nikakor ni najti tistih elementov "političnega angažmaja", kot jih pozna, denimo, iz punka, hardkora, (opozicijskega) rocka, ipd. Pri tem je seveda mislil boljkone na "ustrezne" estetiko, imidže in teksturo. Z drugimi besedami: Si zamišljate spor, v katerem kdo v drugi polovici XIX. stoletja izjavi, da je Giuseppe Verdi s svojimi operami, ki podžigajo k enotni Italiji, bolj politično aktiven kot delavski zbori ali teoretska smetana, ki na svojem kongresu razglašeno odpoje Internacionalo? Za nazaj se pokaže, da je Verdi kljub vsemu prej pripomogel operni formi, vzponu meščanstva ali nacionalizmu kakor svobodnejši, predrugačeni, višji, prej neznani formi. Verdi ni bil utopist, on je marveč prejkone ustrezal. Država Italija bi se konstituirala tudi brez njega in ubrala svojo zoženo, represivno pot.

Podobnih zablod imamo na prebitek tudi v domači polpretekli zgodovini: Pankrti leta 1988 zapojejo JBTZjem, Odbor za zaščito človekovih pravic nič hudega sluteč predlaga vojaški proces v slovenskem jeziku in ... še preden petelin zapoje trikrat, imamo, kar imamo. Vprašanje je torej, na katero političnost mislimo, in koliko transhistoričnega talenta premoremo, ko se gremo komparativo politično angažiranih godb. Teorija bodi pri tem vsekakor prej fokusirana kot ne. Kakor koli obrnemo, nekje namreč živi in deluje nekakšna avantgardna margina, za katero je značilno, da se ne označuje za prednostno po estetiki, pač pa je avantgardna prav po tem, da svojo aktivistično ideologijo zamolči in jo raje igra. Njena lepota je v tem, da zahteva poslušanje, nagnjenje k detajlu, osvobojenost telesa in duha, nekakšno bazično pripravljenost in predanost. Kolikokrat je bilo že slišati abotno mišljenje, po katerem so free jazz, svobodno improvizirane in druge "čudaške" godbe težavni, njihovi protagonisti pa izvajajo poljubne in anarhične reči. Širša publika veselo ignorira vse "čudake". Po zglede ni treba daleč. Ko je za Mednarodni dan zmage nad fašizmom in 33-letnico Radia Študent na Metelkovi igral trio Tipper Gore, smo pričakovali še boljši, še pozornejši obisk, navsezadnje tudi spričo datuma.

V sveti naivnosti smo bili prepričani, da bo vsakomur jasno, kakšno snov igra bend, ki se imenuje Tipper Gore. Brez PRovskih odvečnosti zatrjujemo, da je njihova politična aktivacija vsaj na ravni angažiranega pop zvezdnika po imenu Manu Chao. Za nepoučene: gospa Tipper Gore bi bila domala postala ameriška prva dama, znana pa je predvsem pa svojem boju za cenzuro besedil, apelih k staršem, družini in po svoji selekcijski vojni proti ameriškim popularnim godbam. Tako smo lahko prisluhnili prenekaterim "dvomljivim" zvokom, sofisticirano predrugačenemu dubu, reggaeju, tudi soulu s konca šestdesetih, "vprašljiva" besedila pa so se podajala "cenzurirano", zgolj s kitarskimi efekti, bizarno triadno disciplino in seksi bobnarskim žlajfom. Zdi se, da je na delu sinhronističen trik - odnos do godb v "gibanju" lahko primerjamo kar z njegovimi političnimi akcijami. Medtem ko mainstream prisega na množične manifestacije, demonstracije, festivale in postaja razprodana modna muha, še zmerom poznamo aktiviste in aktivistke, ki so nagnjeni k tihi, diskretni direktni akciji in rednemu, vsakdanjemu delu. Slednjim najbrž ne bo težko razumeti, o čem govorimo. Vprašujemo se, seveda, kaj je tisto v free jazzu, svobodno improviziranih in drugih "čudaških" godbah, da ne dosežejo večjega odziva, če to ni "estetika", v zgolj "estetiko" pa ne verjamemo. V nadaljnji primerjavi lahko ugotovimo, da gre za podobne težave, kot jih poznamo iz branja. Saj koliko pa je na "sceni" ljudi, ki so seznanjeni s staro in novo (radikalno) levičarsko literaturo? Bore malo. Gremo naprej - ugotavljamo, da celo tisti, ki so s to literaturo seznanjeni, zvečine dvomijo, da gre v free jazzu, svobodno improviziranih in drugih "čudaških" godbah za "našo skupno stvar". Nekaj jim preprečuje, da bi se spustili spoznavat svobodo, nekaj jim pravi, da v teh godbah ni podobne utopije, nenehnega občutka, da smo samo še korak do ... kaj šele, da bi si v svoji nezaupljivosti dovolili "čiščenje" glave in srca. Uf, v savno ja, tja pa ne ... borilne veščine ja, tisto pa ne ... verbalna komunikacija ja, godbena ne ... emocionalni šoki ja, godbeni nikakor. Res nenavadno. Free jazz, konkretno, je tako blizu življenju, je samo življenje, pa aktiviranih ljudi več ko toliko ne zanima. Glasbena parcelizacija "scene" je hudič - kako jezni smo bili svojčas na tiste nemške, danske in nizozemske skvote, v katerih so se noč in dan razlegali "samo" punk in hardkor, opozarjali smo prijatelje, prijateljice, da je to svojevrsten pogreb, da je takšna godba, tudi če je še tako prekrasna, precej premalo, pa ni zaleglo. Prav komično, toda po letih takšnih prepričevanj dobiš občutek, ko da bi obiskovalca simfoničnega koncerta silil, naj gre v svojo lastno korist kdaj poslušat še ciganske trubače.

Dobrobiti AKC Metelkova mesto je veliko, med najdragocenejšimi pa je brez dvoma koncept svobodno nadzorovanih godbenih širjav. Na takšni zvočni ponudbi nam je graditi še in še in pri tem spretno med seboj koordinirati prostore. Kdor nima živcev za pričujočo demagogijo, kdor ji kratko malo ne verjame, ta naj vsaj razpre ušesa. Brez občinstva in njegove vsakonočne tenkočutnosti je namreč ves razpon sedmih bližnjih prizorišč, ves razpon med "zahtevnim" free jazzom tam, post-rockom poleg in plesno alter elektroniko tam čisto blizu zraven - odveč, nepotreben. Godbe z leti naredijo plac, s padcem godbenega standarda pa plac tudi pade. In to čez noč.

*Med pisanjem zadnjih besed tegale prispevka je pisec zvedel, da je sredi festivala Žedno uho za posledicami srčnega infarkta preminil njegov promocijsko-aktivistični kolega, roker Ivica Baričević-Bara iz Slavonske Požege, gonilna sila Earwing Records, sodelavec klubov KSET in Močvara iz Zagreba, član zasedb Rujan, Uzrujan ... V temeljnih tezah je objeto tudi bistvo njegovega delovnega pristopa. V razrahljani "jugomreži", Bara, si bil nepogrešljiv tovariš, sopotnik, sobojevnik.