Abderiti ob zahodni meji

Že zelo dolgo me noben slovenski medijski prispevek ni tako navdušil kot me je minulo soboto intervju z novim predsednikom Slovenske akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Boštjanom Žekšom v Delovi prilogi. Ugledni biofizik je z jedrnatimi in lucidnimi odgovori na novinarjeva vprašanja povedal marsikaj kritičnega na račun slovenske znanosti in "znanosti", visokega šolstva, bede, ki se skriva za visokodonečimi akademskimi titulami in paranoje, s kakršno se nekateri dejavniki lotevajo ustanavljanja tretje slovenske univerze. Žekš je eden redkih, ki v množici pesnikunskih cmeravcev in klerokomunajzarskih prepirljivcev, samooklicanih za "sol naroda", ohranja trezno glavo, ne pleteniči o usodnostnem poslanstvu slovenstva in ne naseda ideološkim podmenam, kdo je bolj in kdo manj "naš". Brez leporečniškega sprenevedanja pove, kar misli o sistemu izobraževanja in njegovih nedorečenostih, povsem nedvoumno razloži, da nobeno raziskovanje ne more in ne sme biti samo sebi namen, opozori na slovensko ozkost in strah pred "tujci", z vso resnostjo pa velja prisluhniti tudi njegovemu mnenju, da za še eno univerzo niti zdaleč nimamo dovolj kvalitetnega kadra, katerega znanstveni in pedagoški potenciali so na marsikateri fakulteti ali oddelku že obstoječih dveh močno vprašljivi. Profesorju Žekšu glede tega seveda lahko samo pritrdimo in nadaljujemo tam, kjer se je pogovor z njim končal oziroma iz tistega, kar je dovolj jasno nakazal, ne da bi se mu bilo treba spuščati v podrobnejše argumentacije.

Bolj kot se proces ustanavljanja tretje slovenske univerze vleče, bolj postaja očitno, da njenim botrom ne gre toliko za širitev možnosti za pridobivanje znanj, ki jih krvavo potrebujemo, ampak predvsem za lokalni prestiž, ki naj bi bil dosežen z izbiro kraja, v katerem bodi sedež nove alme mater. Drugače povedano, starim Grkom je zadostovala ena Abdera, Slovenci se morajo hvaliti z dvema - s Koprom in z Novo Gorico. Neskončna prerekanja o tem, ali naj univerzitetni upravni aparat z vsemi svoji organi, podorgani in organčki uraduje na Obali ali na Goriškem, namreč niso prav nič drugega kot boj za oslovo senco, medtem ko je sam osel iz mesa in krvi, se pravi, vsebina in kakovost študija, iz tega pravdanja za zdaj še izvzet. Kdorkoli bo - če kdaj bo - potegnil daljši konec, bo poslušal očitke, ki so v teh krajih utrujajoča lajna za lastno nesposobnost (in hkrati nečimrnost): v rajnki črno-žolti monarhiji je bil vseh slovenskih težav kriv cesarski Dunaj, v pokojni Jugi je zlo prihajalo iz Beograda, zdaj nam meša štrene kakšna mona di Lubjančan, če bo univerzitetno središče Koper, bodo hoteli kakšno fakulteto Sežanci, če Nova Gorica, pa Ajdovci, če bo Sežana prišla na svoj račun, se bodo počutili zapostavljene prebivalci katerega izmed kraških naselij, ko bo tudi Ajdovščina univerzitetno mesto, bodo popizdili Vipavci in tako naprej v neskončnost, dokler bo na Slovenskem še kakšna vas vsaj z eno obljudeno hišo, kajti abderitstvo ni značilno samo za zahodni del države, ampak se bohoti tudi na vzhodu, severu in jugu, da osrednje pokrajine niti ne omenjamo. Če že potrebujemo formo, naj bo to forma vsebine in ne forma forme! Kaj pa je narobe s tem, če nekje začne delovati (ali že uspešno deluje, tako kot menda novogoriška Politehnika) samostojen visokošolski zavod z vrhunskimi predavatelji in mednarodno odmevnimi znanstvenimi dosežki, ne da bi se mu bilo treba ogrinjati z univerzitetnim plaščem ? Francozi se na primer ponašajo s celo vrsto elitnih šol, ki so dejansko sinonim najvišjega možnega prestiža, pa se jim ni treba skrivati za večstoletno tradicijo Sorbone ali za revolucionarnostjo nekdanjega (zdaj resda razformiranega ter delno med Saint-Denis in Nanterre razdeljenega) Vincennesa. Ecole Normale Superieure blesti na področju humanističnih ved in interdisciplinarnih raziskav, na Ecole Nationale d'Administration se šolajo pripadniki bodočih vrhov politike in diplomacije, Ecole Polytechnique izobražuje vrhunske inženirje različnih usmeritev, z Ecole des Ponts et Chaussees prihajajo najboljši strokovnjaki za nizke gradnje, Institut Catholique je veliko več, kot bi nepoučeni sklepali iz njegovega naziva... Naštete in neštete druge visokošolske ustanove v drugih razvitih deželah so si svoj izjemen ugled pridobile s kvalitetnimi vsebinami, ki jih posredujejo svojim študentom in z rezultati svojega znanstvenoraziskovalnega udejstvovanja, ne pa z imenom kraja, kjer imajo svoj sedež ali z obliko svoje formalne organiziranosti. Ne razumite me napak, nisem proti ustanavljanju novih visokošolskih zavodov, nasprotno, prepričan sem, da bazičnih in uporabnih znanj potrebujemo več kot kdajkoli in jih bomo v prihodnje potrebovali še bolj, toda ne delajte si utvar, da si jih bomo zagotovili z udejanjanjem formalnosti pred zagotovitvijo kakovostnih programov, vsebin in sposobnih kadrov. Za ponazoritev mojih pomislekov pa tale anekdotični pripetljaj.

Po spletu okoliščin sem nekajkrat sedel v družbi, ki vehementno zagovarja eno izmed opcij v zvezi s sedežem tretje univerze. V podpis so mi ponudili nekakšen manifest, odprto pismo ali nekaj podobnega, kjer so utemeljevali svoje zahteve oziroma "argumentacijo", zakaj mora biti njen sedež prav pri "nas" in ne pri "onih drugih". Besedilca je bilo za dobro tipkano stran, sestavili pa so ga najrazličnejši prof. dr., univerzitetni predavatelji in znanstveniki različnih strok od medicine do prava in ekonomije. Ko sem ga preletel, sem ugotovil, da v njem manjka 15-20 vejic, da so genitiv in odvisniki večkrat v neskladju z zahtevami slovenskega pravopisa, pa še kakšna napaka, ki se je zdajle ne spomnim, bi se našla. Prisotne sem opozoril na to šlamparijo in doživel burne ugovore, češ, mi vendar nismo slavisti! Osebno menim, da je obvladanje slovenske slovnice in pravopisa pogoj za pozitivno oceno pri mali maturi, marsikateri izmed teh prof. dr. itd. pa se (odkrito ali potihem) že vidi na lastni katedri v okviru ustanavljajoče se alme mater...Sapienti sat!