Razsojaj ali ubogaj!?

Katera omejitev preprečuje razsvetljenstvo in katera ne, temveč je njegov predpogoj? - Odgovarjam: javna uporaba lastnega razuma mora biti zmeraj svobodna, in samo ta lahko prispeva k razsvetlitvi ljudi; privatna uporaba razuma pa je lahko pogosto zelo omejena, ne da bi pri tem posebej preprečevali napredek razsvetljevanja. Za javno uporabo lastnega razuma imam tisto, ki jo vrši nekdo kot učenjak pred celotno javnostjo bralcev. Privatno uporabo razuma imenujem tisto, ki jo sme vršiti v neki zaupani mu državljanski službi ali uradu. V nekaterih poslih, ki potekajo v interesu skupnosti, je potreben mehanizem, zaradi katerega se morajo členi te skupnosti obnašati le pasivno, zato da bi bodisi ustvarili umetno enotnost vlade za javne namene, ali vsaj ne bi ovirali tega namena. Tukaj seveda ni dovoljeno rezonirati, temveč je treba ubogati.
(Immanuel Kant, Odgovor na vprašanje: Kaj je razsvetljenstvo?)

Javni uslužbenec je posameznik, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju.

Javni sektor po tem zakonu sestavljajo:
- državni organi in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti,
- javne agencije, javni skladi, javni zavodi in javni gospodarski zavodi;
- druge osebe javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti.
(Zakon o javnih uslužbencih, tretja obravnava)

Nedavno so novinarji RTV Slovenija zahtevali, da se jih izloči iz predvidenega novega sistema javnih uslužbencev, z argumentom, da mora biti (tudi) javni TV servis neodvisen in da te neodvisnosti ni mogoče uresničiti, če so novinarji uvrščeni v sistem državne birokracije, v kateri velja sistem poslušnosti od zgoraj navzdol. In v amandmajih zakona je ta zahteva uslišana. Novinarji bodo očitno izločeni, torej ne bodo v službi države v dobesednem pomenu besede, ampak jim bo dovoljena zakonita izjema, da javno svobodno uporabljajo svoj razum. Kaj pa druge vrste poklicev? Saj niso samo novinarji tisti, ki bi naj neodvisno razsojali in ustvarjali javni prostor, ki ga ne bo nadzorovala zgolj država?

Kaj pa denimo znanstveniki, raziskovalci? Znanstveniki oziroma raziskovalci niso protestirali. Vsaj tisti ne, ki jih država že dolgo plačuje iz javnih financ. A vendar: ali ni logično vprašanje, ki sledi iz novinarske geste tisto, ki se sprašuje po drugih v zakonu zajetih "uslužbencih" v javnih zavodih? Tistih, ki naj bi svojemu poklicu primerno predvsem javno rezonirali, ne pa zgolj izvajali "javno" službo, v kateri velja načelo piramidalne hierarhije, vzponov in padcev, poslušnosti in sistema odgovornosti navzgor. Domnevati je, da bi se morali znanstveniki, ki se sicer radi vidijo kot objektivni opazovalci družbe in narave, tisti, ki sodijo o "dobrem" in "slabem" v različnih javnih politikah, pritožiti ravno tako kot novinarji, ki se imajo za čuvarje svobodnega pretoka javne besede. Dobro, recimo da so univerzitetniki zakon abstrahirali, saj je univerzi apriori in po ustavi priznan poseben status. Kaj pa ostali? "Misleci" v tistih institucijah, ki niso del univerze, pa bodo zajete v sistem javnih uslužbencev? Ali bodo ti "znanstveni javni uslužbenci" v svojih institucijah rezonirali, ali bodo poslušno izvajali svojo službo?

Že zdaj je mogoče trditi, da bodoči "znanstveni javni uslužbenci" v dobro pritoka denarja pogosto raje pritrjujejo državnim politikam ali podpirajo določene politične elite, kot da bi jih vzeli pod lupo. Kljub svojim kodeksom in tudi na univerzi. A zvečine ni toliko škandalozno tisto, kar raziskujejo, temveč tisto, česar ne raziskujejo. To se sicer ne dogaja le v Sloveniji, temveč v celotni postsocialistični regiji, kjer je veliko univerzitetnikov prišlo v upravo in tako hkrati sedijo na dveh stolčkih. Na univerzitetnem, kjer je sicer prepovedano delovanje političnih strank in na kakšnem ministrskem, ki jim omogoča še dodaten vpliv. Hkrati so potem včasih celo nosilci raziskovalnih programov, ki raziskujejo prav tista področja, ki jim pripadejo kot političnim funkcionarjem. Po mandatu pa se spet vrnejo na univerzo. Takšen je v Sloveniji primer obrambnega in še katerega drugega ministra.

Obenem imamo znanost in raziskovanje razdeljeno na tisto, ki je "v nacionalnem interesu" in tisto, ki pade izven njega. Določene teme tako v državnih (t.i. javnih) ustanovah sploh ne obstajajo in pridejo na vrsto šele takrat, ko se jih lotijo marginalizirani raziskovalci. Sledi proces zanikovanja v javnosti predstavljenih dejstev, predvsem v tistih primerih, ko se raziskovalci lotijo za državo neprijetnih tem: denimo ksenofobije, beguncev in prebežnikov, raznih oblik diskriminacije, popolnih izključitev iz pravic... Sprožijo se akcije zanikovanja znanstvenosti tistih, ki si upajo javno podvomiti o pravilnosti državne politike (primer razprave o Natu), ali kritizirati državno ravnanje ki je menda v nacionalnem interesu (tudi primer nestrpnosti in ksenofobije).

Javno rezoniranje raziskovalcev, ki se ne strinjajo z obstoječimi politikami, ali jih celo javno razgalijo, je nezaželeno in se takoj pojavi vprašanje: od kod neki vam denar za raziskovanje? Kako je mogoče, da vas sofinancira država? Saj vi pa niste v slovenskem nacionalnem interesu! Zdi se, da so raziskovalci v Sloveniji (posebej družboslovci) kar zadeva javno rezoniranje ta trenutek velik korak za tistimi nekaj novinarji, ki se vendarle zavedajo pomena razsvetljenske rabe razuma. Zakaj je temu tako? Po eni strani zaradi prepletenosti znanosti z oblastjo, po drugi zaradi načina financiranja znanosti, ki dandanes omogoča takorekoč doživljenjske položaje in sisteme oblasti in moči. Kljub nekaterim (javna tajna!) negativnim evalvacijam in dejstvu, da se mladi raziskovalci ne morejo zaposliti zaradi ohranjanja korpusa tistih, ki imajo tako rekoč večne privilegije.

Ministrstvo, ki skrbi za financiranje in razvoj nacionalno pomembnih znanosti, je že pred leti uvedlo sistem, ki nekatere znanstvene institucije, tiste, ki jih je ustanovila država, privilegira tako, da jim daje ne le višja, temveč tudi stalna sredstva. Pogosto ne glede na rezultate. Prav to naj bi raziskovalcem in znanstvenikom omogočilo neodvisnost. Zdaj postajajo javni uslužbenci, ki so v majhni korporatistični državi tako rekoč brez konkurence. Zato ni le slučajno, da država z omejenimi razpisi ob polnih ustih odprte vlade iz financiranja vse bolj izključuje neodvisne institucije, ki ne bodo zapadle pod sistem javnih (beri državnih, kajti javnost je vse kaj drugega) uslužbencev. In kdo bo potem še imel pogum uporabljati svoj razum?