Daleč je Švica

Deželico naj bi imeli urejeno, bili naj bi vestni, natančni in marljivi, v vseh pogledih visoko kulturni, držali naj bi se dogovorov in probleme reševali s strpnim dialogom ob spoštovanju različnosti in pluralnosti pogledov - kot Švicarji, ki jim dejstvo, da v nekaterih kantonih govorijo nemško, v drugih francosko, v tretjih italijansko in ponekod retoromansko, pa še nekaj čisto posebnih, arhaičnih narečij tu pa tam, ni ovira, da bi takrat, ko se jim zdi to smotrno, ne stopili skupaj in presegli partikularizme ter izpostavili helvetsko identiteto. Misliti kot pripadniki nacije jim pomeni predvsem odpreti se navzven, ne le v smislu sožitja drugačnosti znotraj meja konfederacije, ampak tudi v smislu tolerance do ljudi, idej in dosežkov, ki prihajajo iz tujine. Nazoren primer takšnega "stopiti skupaj in biti Švicarji" je med drugim razstava Suisse Expo.02, ki so jo pred kratkim odprli na več lokacijah in bo na ogled do konca oktobra.

Prireditev ima kar dolgo tradicijo (prvič so jo pripravili že leta 1883), čeprav se ne ponavlja v enakomernih časovnih intervalih - od prve do druge je preteklo 13 let, naslednji dve sta se zvrstili ob letnicah, ki v evropskem kolektivnem spominu ne predstavljata nič razveseljivega (1914 začetek I. in 1939 začetek II. svetovne vojne), potem še 1964. in zdaj (vmes je bil sicer omenjen termin 1989, pa 1991, a do uresničitve zamisli ni prišlo). Precej zaslug za realizacijo tokratnega projekta ima mednarodno uveljavljena švicarska umetnica Pipilotti Rist, dobro znana tudi našemu galerijskemu občinstvu, njene sugestije pa je spretno izpeljala in našla zanje potrebna sredstva dinamična direktorica Nelly Wenger. Za kaj pravzaprav gre?

Na objezerskih lokacijah, v Yverdonu, Biennu, Neuchatelu in Moratu, so arhitekti, oblikovalci in umetniki skonstruirali takoimenovana "umetniška obrežja" (arteplages), vizualno atraktivne prostorske strukture, ki utelešajo določeno idejo sožitja. Za Yverdon-les-Bains je bil izbran newyorški arhitekturni biro Diller & Scofidio, ki je razmerje med posameznikom in vesoljem kot tematskim izhodiščem ponazoril z onirično kovinsko konstrukcijo, iz katere skozi neštete luknjice uhaja uparjena jezerska voda in se združuje v ogromen oblak; nepredvidljivost in spremenljivost oblaka avtorska ekipa zoperstavlja konvencionalni predstavi o vkoreninjenosti Švicarjev v trdna tla, simbolno poistovetena z goratostjo dežele. Bienne je "dobila" avstrijska dekonstruktivistična skupina Coop Himmelb(l)au z nalogo, da razčleni razmerje med močjo (oblastjo) in svobodo. Nad jezero je postavila tri prosojne, konstrukcijsko razgibane stolpe, ki so sicer prazni, vendar s svojo vpadljivostjo pritegnejo obiskovalca k ogledu dveh razstav v neposredni bližini, Strangers in Paradise ter Zadnji tabu (Denar in vrednost), ki jo je pripravil znameniti kurator Harald Szeemann. V Moratu kraljuje francoski arhitekt Jean Nouvel, čigar naloga je bila prikazati "trenutek in večnost". Za gradivo je uporabil rjaste železne plošče, iz katerih je po mestu postavil različne zgradbe, priložnostne prodajalne in lokale, na jezero pa umestil kubus, visok kakih trinajst etaž, ki ga je poimenoval Monolit, v njem pa je postavljena razstava o znameniti bitki pri Moratu (1476). "Moderna" rja in slikovitost starega mestnega jedra sta prispodoba srečevanj preteklosti in sedanjosti, trajnosti in minljivosti. Tema, predstavljena v Neuchatelu, se poigrava s pojmi naravnega in umetnega po zamisli skupine Multipack in ateljeja J. Sbriglio iz Marseilla. Arhitekturni ambient, sestavljen iz treh "letečih krožnikov", postavljenih na vitke kovinske stebre, lebdi nad manj vpadljimi zgradbami, pravzaprav montažnimi razstavnimi halami, v katerih so na ogled tri razstave o razmerjih med naturo in kulturo oziroma o krhkih ločnicah, ki ju današnji način življenja postavlja med njiju. Če povzamemo: Expo.02 je vsekakor impozanten projekt, razpostranjen v prostoru in realiziran z nemajhnimi, tako javnimi (mestnimi, kantonalnimi in državnimi) kot zasebnimi (sponzorskimi) sredstvi, na katerega so Švicarji ponosni že zaradi dejstva, da so ga spravili pod streho, pri čemer jih niti najmanj ne moti, da je večina njegovih najbolj izpostavljenih ustvarjalcev prišla iz tujine. Se morda spomnite, katero moderno zgradbo na Slovenskem je zasnoval arhitekt, ki ni imel vsaj slovenskih prednikov, če že ima tuj potni list? Jaz se ne in prav nič nisem ponosen na to. Dokler bo "domače" merilo vseh stvari, dokler bo vsakdo, ki prihaja od drugod, le moteči xenos, ki nas ogroža, nam jemlje samobitnost in samovščenost, bomo zelo daleč od Švice - čeprav segajo Alpe tudi na naše ozemlje. Majhni in neprepoznavni, zafrustrirani in nevoščljivi, zapredeni v najrazličnejša pravdanja in prerekanja, razhajanja - lokalistična, strankarska, ideološka, drobnjakarska, v vsakem primeru nekoristna in destruktivna, skratka, tipični Slovenci.