No Wind No Word

Tudi na Dunaju imajo ženski festival. Anna Thier, ki ga vodi, je zamisel zanj dobila v Ljubljani, med obiskom Mesta žensk. Festival Pandora je precej manjši od našega, zato pa nič manj simpatičen. Prvič sem ga obiskala pred kakšnimi tremi, štirimi leti. Pred majhno dvorano gledališča Die Theater Wien imajo prijeten bife, v katerem se občinstvo po predstavah zadržuje še dolgo v noč.

Že tretji večer zapored sem pri eni od miz zagledala isti obraz; drobcen mladenič, kratko pristriženi lasje, ves v črnem, skrajno simpatična faca. Ni šlo drugače, začela sva se pogovarjati in predstavil se mi je kot Helmut Ploebst, novinar, kritik, svobodnjak, ki se ukvarja predvsem s sodobnim plesom in trenutno pripravlja knjigo o koreografih, ki so mu resnično pri srcu. Ko sva ugotovila, da imava, kar se plesa in gledališča tiče, zelo soroden okus, se je diskusija nadaljevala do štirih zjutraj, ko naju je prijazna točajka diskretno opomnila, da bi se ji prav prileglo, če bi šla lahko domov spat. S Helmutom sva se poslovila, jaz pa sem se v hotel odpravila totalno dobre volje.

Sproščeni pogovori o umetnosti me dobesedno osvobajajo. Verjetno prav zato, ker jih doma ne doživim prav dosti. Medčloveški odnosi na umetniški sceni, ki me obdaja, so zelo težavni in komplicirani. Morda tudi zato, ker se vsi preživljajo s sredstvi iz istega žaklja. Kaj pa vem? Z umetniki se srečujem vsak dan, pa ne pridemo kaj dlje od jamranja o prenizkih subvencijah. Saj jih prav dobro razumem, če pomislim, da večina projektov nastane s sredstvi, ki so primerljiva z višino ene ali dveh Arharjevih neto mesečnih plač. (Naj mi bo dovoljeno, da v svoja razmišljanja o umetnosti tudi jaz vpeljem to popularno vsoto.)

Še manj priložnosti za inspirativna razglabljanja o umetnosti se mi ponuja s kritiki. Ti se, vsaj z mano in tudi na splošno, redko zapletejo v kakšno res zanimivo debato. Verjetno se jim zdi, da je dovolj, če kar v časopisu preberemo, kaj si mislijo. Nekateri zavestno odklanjajo druženje z umetniki in drugimi osebki, ki so aktivno vključeni v ustvarjanje umetniške scene. Pravijo, da bi jim osebna znanstva lahko zameglila objektivno presojo, ki se od njih pričakuje. Tudi njih po eni plati razumem. Verjetno je res zelo zoprno kramljati z ljudmi, o katerih pišeš, še posebno s tistimi, nad katerimi v kritikah nisi bil najbolj navdušen. A kljub temu mislim, da kaj takšnega kot objektivna presoja o umetnosti sploh ne obstaja. Mislim tudi, da nekakšna objektivnost sploh ni prvi pogoj za dobro kritiko. Ampak predvsem strastna ljubezen do umetnosti, pa naj se še tako patetično sliši. Podkrepljena z veliko znanja in širine, seveda. Pri vsem tem osebno poznavanje umetnikov prav nič ne škodi, še posebno pri konceptualni umetnosti ne, ki je tako rekoč nerazdružljiva z njihovo osebnostjo.

Prav fine in neobremenjene pogovore o umetnosti bi lahko imela recimo z ljudmi, ki redno spremljajo umetnost, pa vanjo niso vključeni ne kot kritiki ne kot umetniki. Na žalost pa mi po predstavi ne povejo dosti več kot to, ali jim je bil dogodek všeč ali ne, kar ravno tako ne pripelje prav daleč. Doživetje umetniškega dogodka je zame veliko več, kot ga lahko opišeta skromni kategoriji o všečnosti in ne-všečnosti. Poleg tega je tisti "Tole mi ni prav nič všeč." ali pa "Tole je totalno sranje." ponavadi izražen s tonom nekakšne osebne užaljenosti, ki me navda s čudnim občutkom krivde. Kot da bi jim osebno prizadejala kaj hudega, povozila njihovega mačka ali kaj podobnega. Po predstavah večkrat pripravimo kakšen javen pogovor z umetniki iz tujine. Ta se ponavadi konča s precejšnjo frustracijo naših gostov. Ljudje sicer pridejo, pridno poslušajo in gredo domov. Umetniki so navajeni, da se njihov monolog razvije v dialog z občinstvom, vendar tega pri nas ponavadi niso deležni. Skratka, debato o umetnosti doma zelo pogrešam. Mislim, da bi koristila vsem. Umetnikom, producentom, kritikom in tudi tistim, ki umetnost spremljajo zgolj zaradi užitka. Prav dobro bi lahko pognala kri po žilah te naše majhne umetniške scene in zgladila marsikatero neumno zamero, ki zastruplja kreativno ozračje.

Naj končam svoj kratki, navdihnjeni in morda za marsikoga nedvomno naivni ekskurz in se vrnem k Helmutu. Ko sem v Amsterdamu pred kratkim po stari navadi obiskala knjigarno v poslopju njihovega Mestnega gledališča, ki je specializirana za literaturo o filmu in gledališču in se lahko pohvali z izvrstno ponudbo, mi je najprej padla v oči naslovnica knjige z zgovorno fotografijo dveh rok. Preprost stisk dlani, v katerem je toliko odločnosti, pa tudi toliko miline. Takoj sem prepoznala prizor iz predstave Dialogi s Charlotte meni nadvse ljubega nemškega umetnika Raimunda Hogheja. Približala sem se, da ugotovim, kdo si je za naslovnico izbral ta prizor in prebrala: No Wind No Word (Nove koreografije v družbi spektakla). Avtor Helmut Ploebst. Dvojezična, angleško-nemška izdaja, založba K. Kieser, Muenchen. Devet portretov pomembnih koreografov našega časa. Njihova imena so name delovala kot spominska knjiga, saj le dva (Benoit Lachambre, Joao Fiadeiro) nista obiskala Ljubljane, preostalih sedem pa je že nastopalo v Cankarjevem domu, na Exodosu v prvih letih delovanja, na Mestu žensk in sem jih tako tudi osebno spoznala: Meg Stuart, Vera Mantero, Xavier Le Roy (pride oktobra), Raimund Hoghe, Emio Greco/PC, Boris Charmatz, Jerome Bel. Knjiga, ki si naslov sposoja iz romana Finnegans Wake Jamesa Joycea, je odlična. Helmut se umetnikov ne boji. Z njihovim sodelovanjem je ustvaril tehtne dokumente o umetnosti našega časa, ki pa so hkrati tudi skrajno razburljivo branje. Takoj sem poklicala na Dunaj: "Helmut, čestitam. Daj, pridi oktobra v Ljubljano in predstavi svojo knjigo." "Seveda pridem. Z veseljem," mi je odvrnil vesel glas.