"Tiranija brezstrukturnosti"

Tokrat kot izgovor za konfederirano rešilno bilko, ki naj bi na prenekateri ravni posegla med blaznega šerifa in namišljenega mohamedanca. Socialdemokratske partije, naslednice tiste kamarilje, ki je že v prvih desetletjih XX. stoletja uničila vse, kar se je moglo uničiti - torej predvsem realen, predutopističen revolucionarni potencial - te partije so nenadoma spet vredne vsega zaupanja. Za koga le, ko pa si jih kot zaveznice zamišljajo celo novi liberalci, obče uporabna kasta, tisti, ki jim je v isti sapi docela vseeno, ali Evropo nese povsem na desno ali celo še kam dlje? Politična opcija se zdi realno nepomembna, tako tudi križarska vojna, ki se po potrebi lenobno bojuje kar na lokalnih tleh. V dobrem in slabem z evropocentrično miselnostjo pa majhna nacionalna "kultura" diha samo še kot relikt homogenosti. Etablira preverjene dosežke globalne (največkrat "klasične") umetnosti in drugih občih mest, revitalizira etnične in burkaške fešte, obenem pa je v strašni skrbi za nativen jezik. Mar je to res? Kombinacija tako napornih del in nalog, kot jih opravlja nacionalna "kultura", ni samoumevna, zato so razmerja v kombinaciji drastična, ustrezajo enoviti vladarski politiki - zariše se teza, po kateri v nativnem jeziku naposled nastaja samo še nase oprt zagovor, indoktrinacijska, pa hkrati obubožana šola, regule, "literarna vrednost", "gledališče" preverjenih optik, ves drug možen "tekst" tega jezika pa skrepeni v občilo, kjer se področje omeji na "PR", na "poročilo", na "reportažo", vsekakor na scela nekritično paberkovanje o "kulturnih" dosežkih, kakršne ponuja poljubna, ta ali oni trenutek pač dostopna globalna distribucijska mreža. Ni več angažmaja, a saj v tej agenturi niti ni treba do Koloseja, s tako homogenega vidika "kulture" sta mu Cankarjev dom ali ponudba v Stari Ljubljani povsem identična, študentska cvičkarija enaka študentskemu buntu.

Jezik pa poleg nacionalne ujetosti vase vsebuje še dva pomembna ekstrema. Prvi je redukcionističen, agresiven, izločevalen prav kakor akademska, državna jezikovna zavzetost. V spačenih uličnih pojavah preobjedenih, naveličanih osebkov potem diši po "pravšnjosti" - komunikacija ustreza vnovič modnemu fašizmu. Drugi ekstrem je svetal, zvedav, produktiven, kaže se skoz teoretsko-kritično ambicijo. Ta se na cesti stavi v bran z (odprtimi, slengovskimi, narečnimi, šaradnimi ...) vrednostmi in je inovativna; na papirju, skoz "medij" pa ima vse manj prostora za aktivacijo. Kako tudi ne, ko pa teorija obdeluje polje, ki je ab ovo preorano tudi za sejanje možnosti za politično udejstvovanje, navsezadnje: za drugačnost. Medtem ko se novodobno prebivalstvo zgroženo sprašuje, kako je mogoče, da ljudje zaskvotajo hišo, komaj kdo zapaža, da teoretsko-kritična skupnost že slabo desetletje skvota jezik. To počne skoz vse redkejše medije, ki niso njena last, to dela z orodji, ki bi jih nacionalna "kultura" rada normirala, da bi bila tudi na tem področju čimbolj kompatibilna z vse večjimi zahtevami "globale". "Skrb" za jezik se očitno izjavlja z napačne pozicije, zanj, skratka, "po dolžnosti", v preprostem in preslabem poznavanju sveta "skrbijo" tisti, ki jim je vsega drugega prav malo mar. Kajpak, le kako je lahko ignorantu kaj do jezika? Če namreč kdo dejansko, potem je v skrbi za jezik teorija - z enajsto šolo, s prevodi temeljnih svetovnih del, s preredkimi, napol obskurnimi objavami, s skritim klubskim družabljenjem, predavanji ... Materialistična teorija je, paradoksno, postala edina relevantna rejnica nacionalnega jezika. Krutejša mačeha ko bo v prihodnje, več bo v jeziku naredila prostora zase, s tem pa za obujanje zrinjenih tem, za politično presojo, za akcijo.

Resna kulturna kritika ne deluje znotraj nacionalne "kulture". Zato so povsem razumljivi pogosto slišani očitki, češ kje pa je v teh krajih sploh kak intelektualni potencial. Kulturna kritika ne zmore prenikniti več niti iz logov, kjer bi to pričakovali, ker je je tam premalo - univerza je kadrovsko zdesetkana, delovne zahteve v državnih službah enake zasebniški kapitalski samovolji. Živimo razdobje, kakor ga predočajo temeljne knjige, spisane v zoženih časih in okoljih, ki so diktaturo kapitala spoznavala predhodno in sproti, brez tranzicijske farse: Reči razuma gre poslej gojiti samo še "skoz podjetja na robu smisla", bi dejal Roland Barthes. A na margini nas čaka novih očitkov; tisti o nekredibilnosti je še znosen, saj ga takoj razberemo kot neoliberalistično obsedenost z uradno potrjenimi pričevanji o izobrazbi. Huje bo s prepričljivostjo, ta zahteva časa, dobrih živcev in še boljše volje. Kar zadeva to dimenzijo, je zgled nekaterih kolegic feministk izpred desetletij več ko poučen, svareč - nekoč so teorijo pripeljale do takšne politične stopnje, da so javno zahtevale linč nekih črncev z juga ZDA, češ da so "po vsej verjetnosti zares posiljevali tista bela dekleta" ...

Resna kulturna kritika je lahko zgolj in samo politična praksa, akcija, njen "program" se piše skoz burno zgodovino materialistične teorije, njena želja, za zdaj simpatično nedosledna, se budi na barikadah gibanja za drugačno globalizacijo. Kar pade skoz "antiglobalistično" sito, tisto neoliberalizem sproti jemlje v svoj zakup - tako subjekt kakor objekt nepazljive kritike se mu tedaj predata že med samim produkcijskim obdobjem - nastanek je enak rezultatu. Potopljen v vsakdanjo mrežo "socialnega darvinizma" se tak nastanek/rezultat pač ne more interpelirati drugam kakor do vsakdanje logike kapitala. Postopki, s kakršnimi se analizirajo pretkane popularne stvaritve kakor, vzemimo, Fight Club, sicer lahko natanko opozorijo na subverzivnost v gradivu, nikakor pa ne morejo preseči notranje "narave" popularnosti. Kakšna je subverzija, kadar je popularna? Ali je to na glavo obrnjen koncept tiste nacionalne "kulture", ki nas skuša za vsako ceno prepričati o tem, da je nepopularnost nepopularna in s tem - odveč? Kaj pa, kadar smešeni, prezirani, nerazumljeni, nepopularni ... reprezentirajo bistveno več od popularnih?