Nelagodje z "zadnjo avantgardo"

Z likovno avantgardo je bil na Slovenskem v minulem stoletju velik hudič. Njenega pravzaprav edinega pristnega predstavnika iz obdobja, ki mu že lep čas pridevljemo oznako historičnosti, Avgusta Černigoja, so v dvajsetih letih skorajda dobesedno izgnali iz Ljubljane, a tudi po njegovem umiku v Trst varuhi tradicije (in interpretacije) še dolgo niso bili pripravljeni sprejeti dejstva, da se je v pojmovanju vloge umetnosti v družbi marsikaj spremenilo in da estetika reprezentacije ni več edini zavezujoč kriterij njenega vrednotenja. Zmerni modernizem z zdaj bolj, zdaj manj izrazitimi poskusi odklonov od ustaljenih norm, ki je v umetnostni produkciji vseskozi prevladoval, je bil deležen radikalne kritike šele z nastopom "neoavantgard" konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let (konceptualizem grupe OHO), vendar je kljub temu ohranil položaj mainstreama, ki so ga vidneje načele šele nove umetniške prakse ob izteku stoletja. Nekatere vidike Černigojevega izročila so sicer na kratko reaktualizirali neokonstruktivisti, toda slovensko okolje se racionalističnega, na konstruktivističnih načelih temelječega pristopa k likovni problematiki najpogosteje otepa z očitki, da je preveč hladen in da zategadelj ne ustreza poetično-ekspresivni naravnanosti slovenske duhovne biti. Preprosteje povedano, v konstruktivističnem racionalizmu naj bi bilo premalo evidentne prisotnosti razmišljanj o smrti, eksistencialnih stiskah in podobnih upodabljanja vrednih "lepot" ter preveč vitalnega optimizma in utopičnega vizionarstva, ki pri narodu pesnikov nista ravno najbolj zaželjena.

"Zadnja avantgarda", kot je v istoimenskem katalogu-monografiji (L'ultima avanguardia - arte programmata e cinetica 1953/1963, Mazzota, Milano, 1983) konstruirano umetnost označila Lea Vergine, se je v naši neposredni bližini precej bolj "prijela" v Zagrebu s skupino EXAT 51 in z mednarodnim gibanjem Nove tendence, katerega razstave so se vrstile od 1961 do 1973. Nove tendence (NT) so bile kar dolgo paradni konj hrvaških likovniških, muzejsko-galerijskih in kritiških krogov, svojevrsten dokaz svetovljanske odprtosti in dojemljivosti za pobude, ki presegajo na lokalno tradicijo oprte modalitete likovnega razmišljanja in vizualnih raziskav. Tudi potem, ko je mobilizacijski naboj NT popustil, so se vrstile skupinske in samostojne razstave avtorjev, ki so vztrajali in še vztrajajo pri formalnih in vsebinskih postavkah geometrijske abstrakcije, matematično natančnem programiranju kompozicijskih in kromatskih rešitev ter generiranju kinetičnih (optičnih in mehanskih) efektov likovnih formulacij, a sčasoma, zlasti po izbruhu in vse bolj nasilnemu prodoru postmodernega eklekticizma ter iz njega izhajajoče arbitrarnosti umetniškega izjavljanja (v stilu "vse je mogoče, vse je dovoljeno, zato je tudi vse, kar pride v galerijo ali muzej, tudi smiselno in s tem dobro"), so se tudi nekoč vneti kritiški in kuratorski spremljevalci konstruktivističnih usmeritev od njih distancirali in jih začeli pospravljati v predalčke zgodovine. Zdi se, da je danes prva zapoved biti a la pointe de l'actualite, naj bo slednja še tako vprašljiva, zblefirana in cenena. Toda dame in gospodje, ki so pred štiridesetimi, petdesetimi leti sestavljali trdno jedro konstruirane umetnosti (res je, da nekaterih ni več med živimi, drugi pa se približujejo devetemu desetletju življenja), se ne dajo kar tako. Pred dobrima dvema tednoma sem s tremi izmed njih preživel nepozabno popoldne in večer v istrskem Novigradu (tamkajšnja galerija Rigo pod strokovnim vodstvom Jerice Ziherl v sodelovanju in ob vsestranski podpori umetnikov Getulia Alvianija in Ivana Piclja sistematično predstavlja protagoniste te smeri - letos so bili na vrsti Josef Albers, Max Bill in Joel Stein) in lahko vam zagotovim, da so po intelektualni radovednosti, iskrivosti duha in dajlnovidnosti svojih umetniških pojmovanj daleč, daleč pred ogromno večino nadebudnežev, katerih izdelki in domislice zadnja leta prevladujejo na najrazličnejših elitnih, prestižnih, "avantgardnih" in ne vem kakšnih še mednarodnih likovnih manifestacijah. Gospodje so v odlični formi (tudi za mizo in pri dejavnosti, ki jo je Ranko Novak nekoč duhovito označil za "tilniške vaje"), vse prej kot zamorjeni in črnogledi, čeprav neizprosno kritični do sprenevedavega laissez faire trenutne razstavljalske konstelacije. Svoja stališča razlagajo prepričljivo in argumentirano, brez dogem in apriorizmov, tudi nostalgije po obdobju, ko so bila njihova stremljenja in zamisli veliko bolj v ospredju, v njihovih besedah ni čutiti. Resno, kontinuirano delo in dovzetnost za vse, kar lahko pripomore h kreativnemu razvoju posameznika ter k njegovi vključitvi v reševanje konkretnih problemov, sta jim še vedno najpomembnejši življenjski vodili. Projekt, ki so ga pred mnogimi desetletji pomagali soustvarjati, je bil morda res z marsikaterega vidika utopičen in je ostal nedokončan, toda nelagodja ob njem ne občutijo njegovi tvorci - nasprotno, vsak po svoje ga mutatis mutandis odločno uresničujejo naprej - , pač pa predvsem tisti, ki so ga zaradi svojega oportunizma sfižili.