Chaplin v Afriki

Cele množice obožujejo Elvisa Presleyja, jaz pa obožujem Heinerja Muellerja. Bil je ena najbolj karizmatičnih osebnosti nekdanje Nemške demokratične republike, pisatelj, predvsem dramatik, ki ga je Zahod spoznal šele v 70. letih, ko je začel sodelovati s kultnim Robertom Wilsonom, s katerim sta se odlično ujela. Dva genialna intelektualca, oba hladna kot riba. Njegove drame režirajo po vsem svetu, tudi pri nas smo se jih že naužili. Režiserji se vedno znova borijo z Muellerjevimi teksti in si skušajo dokazati, da je te subtilno lucidne mojstrovine vendarle mogoče postaviti na oder. O Heinerju Muellerju kroži cela vrsta anekdot. Malega velikega človeka v vedno isti pomečkani črni srajci, suknjiču in hlačah, neločljivega od cigare, bi bilo težko spregledati. Na moji knjižni polici so seveda tudi vse tri knjige intervjujev z njim, s špasnim naslovom Zbrane zablode.

Prav gotovo pa ne bom nikoli pozabila zadnjega intervjuja, ki ga je ne dolgo pred smrtjo opravil za eno izmed nemških televizijskih postaj. Šokantno je bilo že to, da je vidno shujšan, a še vedno poln energije sedel pred kamero, ovit v frotirasto bolniško haljo. Le nekaj dni pred tem so ga operirali zaradi raka na grlu ali na mandeljnih, se ne spominjam prav dobro. Zato je govoril počasi in artikulacija nekaterih glasov mu je povzročala težave. Med precej dolgim intervjujem je kadil cigaro, zraven pa srkal nekaj viskiju podobnega, za kar sem prepričana, da ni bil bezgov sok. Na vprašanje o kulturnih razlikah je odgovoril z anekdoto. Nekoč so ga povabili, naj skupaj z ekspedicijo antropologov obišče Afriko in razišče, kako tamkajšnje prebivalstvo dojema našo kulturo. Na sredi vasi so postavili projektor. Občinstvo je posedlo po klopeh. Najprej so prikazali nekaj filmov Charlieja Chaplina. Nihče se ni niti nasmehnil. Sledila je projekcija dokumentarcev iz Auschwitza. Že čez nekaj časa se je občinstvo začelo hihitati in kmalu bruhnilo v glasen krohot. Po koncu dokumentarca so vidno šokirani antropologi gledalce vprašali, kaj je tu tako smešnega, ti pa so jim odvrnili: "Nismo vedeli, da so belci lahko tako suhi."

Nedvomno naše reference določajo tudi naše razumevanje in doživljanje umetnosti. Umetnost in kultura sta tisto področje, kjer se protagonisti zelo intenzivno šopirijo z idejami odprtosti, multikulturnosti, sodobna kultura in umetnost gradita mostove in porajata bratstvo in sestrstvo med ljudmi po svetu. Moja sedaj že (na srečo ali na žalost) dolgoletna plovba po tem na videz odprtem morju medsebojnega kulturnega oplajanja me je obogatila z marsikatero izkušnjo popolnoma drugačnega kova. Odprtost, osveščenost in politična korektnost kulturnikov so pogosto le fasada, ki prekriva kup predsodkov. Kulturniki so pač samo ljudje kot vsi drugi, čeprav se od njih pričakuje, da bodo bolj informirani o globalnih duhovnih tokovih kot pa slaščičarji ali predstavniki kakšnih drugih poklicev.

Spominjam se časov, ko je padel Berlinski zid in tudi samostojno Slovenijo je kar naenkrat obiskalo nekaj karizmatičnih producentov in kulturnih menedžerjev z Zahoda, ki so se odpravili na izlet v neobljudene kraje. Šarmantno so hvalili lično urejeno državico in se čudili naši infrastrukturi, ki je bila že tedaj marsikje boljša od njihovih lukenj (predvčerajšnjim mi je neki ekstremno simpatičen francoski režiser recimo zaupal, da pri njih v Marseillu nimajo niti približno tako dobro opremljenega odra, kot ga ima Gallusova dvorana v Cankarjevem domu). Dolgo v noč smo kramljali in se prijateljsko spoznavali. Njihove besede so bile balzam za naša ušesa. Končno je pred nami skupna vzhodno-zahodna bodočnost, v kateri se bomo spoznali, drug drugega razumeli, kajti njih neznansko zanima, kaj se dogaja v naši umetnosti. Komaj čakajo, da nas podučijo o kulturnem menedžmentu, ki ga bleščeče obvladajo, pred nami so skupne razstave, mednarodne koprodukcije predstav in podobno lepe reči. Toda kmalu se je izkazalo, da jih (razen res redkih izjem) zanima predvsem, kako čim bolj temeljito izprazniti različne fonde za mednarodno sodelovanje med Zahodno in Vzhodno Evropo, ki jih je bilo v tistem času na pretek. Zanimalo jih je zlasti to, kako razširiti svoj nasičeni trg z umetnostjo in kulturo in nam prodati čim več svoje umetnosti, predvsem takšne, ki pri njih nima prav dosti odjemalcev, pa bi za nas - ki smo tako dolgo čepeli v temi za železno zaveso, kot so si predstavljali - utegnila biti še zanimiva. Pri mednarodnih koprodukcijah se jim je zdelo obetavno predvsem to, kako bi svoje umetnike poslali na naše odre (njihovi so predragi in preveč nabasani), kjer bi zastonj ali z majhnimi stroški vadili svoje predstave. Spominjam se, da so me nekoč povabili v eno izmed zahodnoevropskih držav na petdnevni simpozij o kulturnem sodelovanju med njihovo državo in Balkanom in mi plačali vse stroške obiska. Tam smo se prav fino družili in zabavali, si izmenjavali informacije, na sklepni slovesnosti pa so nam povedali, da tisto o sodelovanju z Balkanom niso čisto resno mislili, le nobene druge zamisli niso imeli, kako naj porabijo fond, ki jim ga je država prispevala v ta namen.

Skratka, intenzivno zanimanje za Vzhod je kmalu splahnelo. Res redkim Vzhodnjakom, med katerimi je bilo tudi nekaj Slovencev, je uspelo na ta račun prodreti na zahodnoevropske festivale, razstave, simpozije ipd. Evropski trg z umetnostjo, ki ga vodijo in narekujejo najmočnejši zahodnoevropski producenti, je kot moda. Lani smo nosili spran džins, jeseni pa se nam obeta žamet. Včeraj nas je zanimala Vzhodna Evropa, danes nas zanimajo Afrika, Azija in podobno geografsko oddaljeni kraji. Pri mednarodni komunikaciji me nemalokrat zbode spoznanje, koliko predsodkov in nevednosti je povezanih z nami, ki še vedno nosimo etiketo Vzhodne Evrope. Kljub vsem mogočim načinom komunikacije se mi zdi, da smo si včasih še vedno tako tuji kot Chaplin in njegovo občinstvo v vasi sredi Afrike.