Srhljivka v belem

Edinburški zdravnik sir Arthur Conan Doyle je leta 1887 dokončal Študijo v škrlatnem, prvo izmed zgodb, v kateri nastopi genialni ekscentrik, detektiv Sherlock Holmes z "zavidljivim znanjem kemije, eksaktnim, vendar nesistematičnim obvladovanjem anatomije, izjemnim vedenjem o strupih rastlinskega izvora, bleščečim poznavanjem kriminalistične literature in zadovoljivimi praktičnimi izkušnjami na področju britanske zakonodaje, poleg tega pa odlično igra violino, je zelo spreten boksar in sabljač, uspešen pa je tudi v borbah s palico" (doktor Watson dixit). V pisateljski domišljiji Agathe Christie se leta 1926 porodi Hercule Poirot, belgijski detektivski dandy, čigar prvi znameniti razrešeni primer je Umor Rogerja Akroyda. Ameriški pisatelj Raymond Chandler leta 1939 objavi Veliki sen (The Big Sleep), prvi roman, katerega protagonist je zasebni preiskovalec Philip Marlowe, nad katerim je Hollywood naravnost očaran (legendarni Howard Hawks posname film z istim naslovom, njegov filmski Marlowe ni nihče drug kot igralska legenda Humphrey Bogart).

Zdaj pa si predstavljajte, da vsi trije omenjeni literarni junaki premagajo časovne in prostorske zamike, ki jih ločujejo, in iz literature sestopijo v realnost ter skupaj ustanovijo detektivsko agencijo, se združijo v preiskovalni dream team (po svoji enkratnosti primerljiv, recimo, z uprizoritvijo baleta Labodje jezero, kjer bi pod koreografskim vodstvom Georgesa Balanchina glavne vloge plesali Rudolf Nurejev, Margot Fonteyn in Ana Pavlova, za dirigentskim pultom pa bi stal sam Peter Iljič Čajkovski), ki mu nobena, še tako zapletena skrivnost, ne bi mogla ostati nerazrešljiva. Pa bi se ti velemojstri deduktivnega sklepanja verjetno temeljito namučili, če bi dobili v obravnavo srhljivko v belem (ovitku namreč), kot lahko metaforično, s parafraziranjem Doylove Študije v škrlatnem, poimenujemo pred nekaj tedni na svetlo dano Letno poročilo 2001 slovenskega Ministrstva za kulturo in veliko vprašanje je, če bi beyond any reasonable doubt ugotovili, kdo, kako, zakaj in čemu je zabetoniral stalnice, ki delitev javnih sredstev za kulturne dejavnosti v tej deželi iz leta v leto spreminjajo v burko, v kateri člani ekspertnih komisij figurirajo kot nepomembni statisti, z vladami menjajoči se ministri pa ne glede na svoje strankarsko poreklo in formalno izobrazbo kot brezbrižni uradniki, ki obstoječe stanje sprejemajo za samoumevno in nedotakljivo. Po tej shemi je namreč galerijskim razstavnim programom že vsa leta namenjenih dobrih sto milijonov SIT (kakšnih milijon mark "po starem" oziroma polovica te vsote v evrih "po novem") z zanemarljivimi odstopanji odstotek gor ali dol, ne glede na zahtevnost, vsebine, obseg in naraščajoče število izvajalcev. Področna ekspertna skupina kot formalni "delilec" tega denarja je postavljena pred dejstvo, da odmerjenega zneska ne sme preseči, pa naj se znajde kot ve in zna, tudi če pustimo ob strani osebne preference, zamere in kar je še drugih subjektivnih faktorjev. Posledica te determiniranosti je, da so na koncu vsi nezadovoljni, kolikor toliko normalno delovanje galerijskih ustanov vedno bolj okrnjeno, temeljitejše načrtovanje onemogočeno, izpopolnjevanje stalnih zbirk reducirano do absurda, prepotrebne investicije v obnovo obstoječih kapacitet in morebitna pričakovanja gradnje novih pa odrinjena v vedno bolj negotovi jutri. Po drugi strani pa smo priče paradoksalni širokogrudnosti države do posameznih projektov, o katerih se ve zelo malo ali nič, razen tega, da so temu ali onemu uslužbencu ministrstva globoko segli v srce in jim je v mošnjo nasul izdatno količino okroglih cekinov. Zaradi prostorske omejitve tega pisanja bom navedel le eno primerjavo, pa prav zares čisto brez škodoželjnosti ali podcenjevanja kogarkoli.

Na str. 159 letnega poročila MzK lahko preberemo, da je bilo zavodu s skrivnostnim imenom ZANK za pripravo še bolj skrivnostnega projekta Fantom odobrenih 6.000.000 SIT. Ker moja preprosta nevednost ni imela pojma o izvajalcu in še manj o projektu, sem se odločil narediti manjšo anketo: kakšnih 15 znanih kulturnikov različnih strok sem vprašal, če morda vedo, za kaj in za koga v konkretnem primeru gre - vsi odgovori so bili negativni. Na str. 168 iste publikacije pa lahko preberemo, da je bilo Obalnim galerijam, ki združujejo tri razstavišča in so se v zadnjih dvajsetih letih izkazale z vrhunskim razstavnim programom, s številnimi premiernimi predstavitvami del protagonistov mednarodnega likovnega dogajanja, z bogato in pestro založniško dejavnostjo, itd., itd., dejstva so vsakomur znana, s strani države namenjenih le dobrih dvesto jurjev več. Ne gre za to, da anonimnemu "fantomu" ne bi privoščil, da se pripravi na prikazanje, le razmerje se mi zdi neustrezno, nelogično - Obalne galerije (pa ne, da bi posebej navijal zanje, izbral bi lahko tudi kako drugo galerijsko inštitucijo) bi si zaslužile vsaj trikrat več, pa še bi bilo komaj za silo. Vsakič, ko primerjam proračunske postavke, namenjene vizualnim umetnostim, se ne morem znebiti pomisli, da je ta segment kulture za šerifove deputies na Cankarjevi neke vrste nujno zlo, ki ga sicer ne morejo kar preprosto odstreliti, z njim ukvarjati pa se jim tudi ne ljubi kaj dosti. O njegovem životarjenju je pač preprosteje pisati srhljivke v nadaljevanjih, kdo in kako jih bere, pa pravzaprav ni več njihova stvar.

povezava

povezava

povezava