V deželi princa Hamleta

Nekajdnevni obisk mesta Aarhus, ki je drugo največje mesto na Danskem, takoj za tamkajšnjo prestolnico, je bil zabaven, vetroven, hladen, dinamičen, zanimiv, predvsem pa zelo naporen. Žal pa je Aarhus zame ostal skrivnost tudi po odhodu, saj nisem počela drugega kot vneto sestankovala s svojimi kolegi, kulturnjaškimi menedžerji, producenti in javnimi uslužbenci z vsega sveta, ki smo člani mreže po imenu Informal European Theatre Meeting (IETM). Tako sem opazila le, da je Danska izjemno prijazna do kadilcev, saj se ti svoji odvisnosti nemoteno vdajajo kjerkoli, kar je čisto obratnosorazmerna zgodba v primerjavi z Avstralijo, kjer so v bližini kulturnih centrov celo na prostem ogradili ploščadi, kjer je dovoljeno prižgati cigareto.

Med desetimi danskimi plesnimi predstavami, ki sem si jih ogledala, me je najbolj presenetilo, da so vse skupaj dejansko low-low-budget, plesalci povečini nastopajo v spodnjem perilu, za rekvizite uporabljajo kar kartonske škatle, lučne in tonske rešitve so preproste. V celoten plesni dekalog niso investirali nič več kot Slovenci odštejemo za eno samo, malo resnejšo plesno predstavo. Presenetilo me je, da so njihova merila za pridobivanje subvencij iz javnih virov zapletena in zahtevna; vsaka skupina, ki jo podpre država ali regija, je dolžna izpeljati kar petinsedemdeset ponovitev svoje predstave na Danskem. V spomin sta se mi najbolj vtisnili dve deli: koreografija Tima Rushtona Working Man, kjer osem nastopajočih zagnano pleše na balkanske ritme, saj jih na kitari in harmoniki spremljata bosanska godca, kar povzroči prav zanimivo balkansko-skandinavsko rajanje, in pa skupina Granhoj Dans s predstavo Footface, med katero publika leži pod odrom iz prosojnega pleksi stekla in se plesnim užitkom vdaja s popolnoma neobičajne perspektive, saj gledalcu tik nad obrazom poskakujejo različna stopala, ki pri navadnih predstavah seveda niso nikoli tako zelo izpostavljena.

Med našim srečanjem je potekal kulturni dan mesta Aarhus. Zelo se je razlikoval od podobnih ljubljanskih veseljačenj z jedačo in s pijačo po stojnicah in z bendi, ki oživljajo staro mestno jedro. Enajstega oktobra so vse kulturne ustanove odprle svoja vrata in pripravile številne brezplačne koncerte, predstave, razstave, žurke, filmske projekcije. Posebnost je bila tudi ta, da se je vse skupaj dogajalo do poznih nočnih ur, muzeji in galerije so bili odprti kar do dveh ali treh zjutraj, kar je nova praksa tudi v nekaterih drugih evropskih mestih, saj se je izkazalo, da se obisk muzeja ali galerije opolnoči ljudem zdi neko posebno doživetje, to pa seveda pomaga pri popularizaciji razstav.

Sicer so me najbolj pretresle grozljive izkušnje, o katerih so pripovedovali kulturniki iz Prage, ki so med avgustovskimi poplavami ostali brez stanovanj in osebne lastnine, nekateri pa tudi brez gledališč. Dolgoletni kolega Ondrej Hrab, direktor praškega gledališča Archa, bo svoj oder lahko uporabil šele čez kakšno leto, seveda če mu bo uspelo zbrati dva milijona evrov, kolikor jih potrebuje za adaptacijo. Gledališče je voda zalila kar do višine prvega balkona, ko pa so mukotrpno odstranili blato in podobno umazanijo, se je izkazalo, da prostor potrebuje najmanj pol leta za sušenje, to pa v zimskih mesecih ni prav intenzivno. Statiki še vedno vsak teden pridno pregledujejo hiše v ogroženih delih Prage, poslopja so podobno kot v obdobjih srednjeveške kuge označena s črkami A, B in C; A naj bi pomenilo, da je hiša varna, če pa so jo uvrstili v kategorijo C, je v njej prepovedano bivati. Med poplavami je bilo iz Prage evakuiranih 25.000 ljudi, od teh se jih veliko še vedno ne more vrniti v svoje domove.

Med najzanimivejšimi workshopi je bila debata o vrednotenju umetnosti in umetnikov, kar je vedno precej delikatna zadeva. Na to temo se je zelo zanimivo osredotočil strokovnjak Francois Matarasso, avtor pomembnih del o kulturni politiki, socialnih vplivih umetnosti, zaščiti kulturne dediščine, v zadnjih letih pa predvsem o evalvaciji umetnikov in umetniških praks. Umetnost in kultura sta težko primerljivi z drugimi področji, ki so subvencionirana iz javnih virov, zato se Matarasso zavzema, da bi se merila za ocenjevanje umetnosti in umetniških institucij oblikovala znotraj kulturne, umetniške scene, sicer bi se utegnilo pripetiti, da jih oblikuje kar politika na lastno pest in v umetnost preprosto prenese merila z drugih področij. Ker pa se zavedamo, da umetnost ne more biti vrednotena po enakem vzorcu kot na primer bolnišnice, je Matarasso izoblikoval specifična merila za vrednotenje umetniških del in programov kulturnih hiš.

Pri ocenjevanju poudarja zlasti pet kategorij: tehnično izvedbo, izvirnost (z njo nadomešča pojem inovativnosti, saj je umetnik lahko izviren, ne da bi bil tudi inovativen), odmevnost v javnosti in inspirativnost/provokativnost, odnos do občinstva, strokovne javnosti, družbe nasploh in pa magijo (kako dolgo nam umetniško delo ostane v spominu, koliko se nas dotakne ipd.). Matarasso poudarja, kako pomembno je, da so umetniki in producenti sposobni ovrednotiti svoja dela, ugotovitve pa lahko koristno uporabijo v umetniški praksi, pa tudi v dialogu s kulturno politiko.

Po vrnitvi domov sem se takoj obrnila na naše kulturno ministrstvo, saj me vedno zanima primerjava med slovensko prakso in praksami iz tujine. Z evalvacijo za gledališče me je izčrpno seznanil ministričin svetovalec za gledališče Uroš Korenčan, nekoč odličen gledališki producent. Izkazalo se je, da so slovenska merila za ocenjevanje javnih zavodov, nevladnih organizacij in posameznih projektov na gledališkem področju povsem v duhu Matarassovih izhodišč, so le precej natančneje artikulirana, saj gre za specifično področje umetnosti in unikatnost slovenske scene. Sicer pa je to zelo vznemirljiva tema, o kateri bom še pisala, kajti zanima me, kako sploh ubesediti in ovrednotiti bistvo umetnosti, s katero se ukvarjamo, in ga Matarasso tako poetično poimenuje magija umetniškega dela.