O prednosti utopije pred iluzijo

Ko Karl Marx v Državljanski vojni v Franciji opiše usodni 18. marec 1871, najprej vrže oko na pariško zoro, ki je "preteče obmolknila od nenadejane svobode" (Lissagaray), potem pa se iz socialpolitekonomskega analitika spretno prelevi v - urbanista

V kratkem finalu poglavja o Pariški komuni, tam, kjer naposled kaže povedati, kakšen je bil pravzaprav videti Pariz "gospoda Thiersa", v katerem sta bila dva meseca "tako intenzivno historična", "ljudje, ki so padli, pa dejansko mrtvi", je s svojim "kulturniškim", urbanističnim dodatkom še zdaj neprekosljiv teoretik avtonomnih con. Kulturno fokusiran Pariz, kakor smo ga pozneje vajeni pri Baudelairu, Benjaminu in Brechtu, je za Marxa "fantomski", nerealen, a prizemljen - kapitalist "opazuje bitke s teleskopom", v obupu bežeči buržuj pa "pri svoji časti in pri časti svoje prostitutke" prisega, da je morilska performansa od daleč videti optimalneje kakor na sami lokaciji.

Do konca prignan strah pred drugačnostjo, pred novim načinom življenja. Geto je prikazen. Konzumna logika mora v vsakem primeru daleč proč od avtonomne cone - če situacija že ni krvava in osebje vredno odstrela, pa smrdi in je polno džanka, beri: preponosnih žensk, neskaljene sreče in nepotrebnih družbenih inovacij.

Režiser Peter Watkins dobro bere tako Marxa kakor Baudelaira, Benjamina in Brechta. Svoj 345-minutni "digitalen film" o Pariški komuni je zastavil z obratom - od teleskopa je šel k mikroskopu, čisto noter. Kostumsko dramo z 200 igralkami, igralci je zmaknil pariškim ulicam in jo namestil v velikanske tovarniške dvorane, prav tja, kjer je konec XIX. stoletja s filmi eksperimentiral čarodej Georges Melies. Polovica filma teče kronološko, z natančnimi podatki in razlagami, po treh urah in osupljivem prehodu pa se nenadoma začne potujitveno zasliševanje, čista distanca. Watkins je namreč tudi medijski kritik - kako je v tej vlogi?, zakaj igraš to in to osebo?, kako se počutiš v ekipi? te kaj moti, da igraš pripadnico komune, jaz pa sem "vodja" in te režiram? ... do velikega finala, ko kamera med brutalno očiščevalno akcijo ustavi protagonista, češ, igraš leta 2000, vemo za nova avtonomistična gibanja, čez petnajst minut pa te bodo počili v vlogi iz leta 1871 - mar bi šel še enkrat na barikade za takšno stvar?; je to ista, vsaj podobna stvar?

... Watkins je svojo Komuno lucidno zastavil kot vojno za "univerzalno" televizijsko "uro" in primerjalno analizo elektronskih tekem: versajski štab ima svoj studio, avizo, novice, goste-analitike, komunardska televizijska ekipa pa v low-techu snema na terenu, objavlja pričevanja in drži z revolucijo do konca oziroma dokler "psevdodokumentarna" filmično-televizijska psihoza ne najde same sebe: Soldat po opravljeni operaciji "krvavi teden" neposredno v kamero prepričljivo zatrdi, da je treba vse rdeče in vse Alžirce pobiti. Je Watkins povabil v ekipo radikalnega desničarja in ga pretental s trikom, da v bistvu snema film o reševanju francoske republike pred Prusi? Mu niti tega ni bilo treba reči?

Režiser, čigar dela so zmeraj in povsod takoj po snemanju radi spravili v bunker, tukaj vsekakor postoji na ključni točki, pri duhu svojega Punishment Parka, ki je 30 let po nastanku z Bushevimi potezami prejel naravnost kultno razsežnost: Ducat hipijev in hipijk, ki so se leta 1970 tako ali drugače angažirali v aktivnostih proti eskalaciji vojne v Vietnamu in Nixonovim nakanam, da napade še Kambodžo, strpajo pod šotor, kjer je (po "McCarranovem varnostnem aktu" iz leta 1950) organizirano naglo sodišče z bornimi odvetniki, z upokojenimi FBIjevci in konservativnimi gospodinjami v poroti. Po obsodbi na dolgoletne zaporne kazni ali smrt dajo skupini "637" (študirajočim) možnost, da so svobodni, če v treh dneh dosežejo 90 kilometrov oddaljeno ameriško zastavo, zapičeno sredi puščave. Konvoji avtomobilov in raznih uniform jih zasledujejo, zbadajo in šicajo obnemogle v vročini ali prebegle, za konec ustrelijo še uspelega upornika, ker si drzne, dotakniti se ameriške svetinje. Prav kakor v Komuni tudi tam vojak smrtno resno poudari, da je treba revolucionarje odstraniti s tega sveta. Med "zagovorom" na naglem sodišču Watkins pusti do besede brezkompromisni kritiki ameriške družbe - ta je v nebo vpijoča, dokler je ne preseka jeklena pest.

Kot rezilo produktivno vzporednico ima ta beseda s sodišča v komunardski javni šoli, v dekliškem razredu, kjer temnopolta učiteljica med kriki uličnega nasilja sprašuje učenke, kaj jim je všeč v komunskem življenju. Deklice, presrečne, da jim ni treba hoditi na šiviljske tečaje ali pomagati brezposelnim materam pri gospodinjskih opravilih, poosebijo avtorefleksijo šole - z navdihom razlagajo svoje svetle prispevke k socialni teoriji in na samem terenu, ko še ni bilo "ready-made utopij", potrjujejo prav to in še marsikatero Marxovo ugotovitev.

Prijateljica Cecile po napornem ogledu Komune v Slovenski kinoteki par ur ni prišla k sebi. V Franciji po padcu Komune še danes ni šole, ki bi učila, kakšen je njen pomen, kdo so bili in zakaj več ko 30.000 zmasakriranih. Peter Watkins je zato svoj napor, ki je v Franciji ustrezno zmarginaliziran, posvetil francoskim filmskim režiserjem - dovolj cinično in prijazno obenem. Lahko nam, ki smo jemali to snov že pred puberteto, potem do potankosti pri zgodovini delavskega gibanja, njeno prakso pa se učimo živeti v zadnjih letih. Cecile, ki ni od včeraj, a je tudi od danes, je bila za "nazaj" soočena z neznanim, pa "obveznim" čtivom. Watkins je za "zdaj" "obvezen" režiser, naposled nekdo med "umetniki", ki je materialistično zapopadel nova avtonomistična gibanja, jih zanaliziral in podal upanje. Gremo se zares ali pa sploh ne ...

Več o gradivu gl. na poučni Watkinsovi spletni strani: http://www.peterwatkins.lt/.

povezava