S talenti pod giljotino

Pred kratkim je v Zuerichu potekala zanimiva drama. Povezana z gledališčem Schauspielhaus Zuerich. Pa ne na odru tega teatra, temveč pred samim poslopjem največjega švicarskega dramskega gledališča. Tamkajšnji nadzorni svet se je hotel odkrižati Christopherja Marthalerja, ki je umetniško vodstvo prevzel v sezoni 2000/01. Z argumentom, da je odgnal publiko. Producira predstave, ki so sicer the best, zato je bil teater lani razglašen za najboljše gledališče nemško govorečega prostora, vendar te vrhunske izdelke gleda le malo ljudi. Marthaler je kultna oseba.

Njegova zvezda je zablestela po padcu Berlinskega zidu, ko je v gledališču Volksbuehne am Rosa Luxemburg Platz uprizoril zgodovinsko predstavo Murx den Europaeer!, genialno slovo od NDR. Pa so strici in tete v Zuerichu lepo sklenili, da je najbolje, če se ga kar odkrižajo. Kult gor ali dol! Vendar ima poleg vsega drugega Marthaler veliko srečo. Srečo, da ustvarja v prostoru s tradicijo in z dobrim zaledjem. Tako je duh naposled premagal logiko kapitala! Ljudje so zagnali totalen vik in krik. Zbirali so se pred teatrom in protestirali. "Hočemo Marthalerja!" Sicer nočejo v teater, da bi na svoje oči in ušesa užili sadove njegovega globokoumnega in razsvetljenega dela, pred teater pa so le prišli. In glasno protestirali.

Nadzorni svet so s protestnimi pismi zasuli ugledni intelektualci z vseh koncev sveta. Doma smo se tega v zadnjih desetih letih prav fino odvadili. Da bi intelektualci kaj šteli. V Sloveniji so trenutno v ospredju raznorazni bleferji, zato sem že kar pozabila, da ponekod še vedno upoštevajo glas takšnih, ki sicer v denarnici nimajo prav dosti, zato pa v glavi precej dragocenega materiala.

V podporo Marthalerju se je oglasila tudi razborita Elfriede Jelinek. Če si slučajno še niste privoščili katere od njenih knjig, vas je gotovo prepričala s filmom Pianistka, ki je nastal po njenem romanu. Briljantna intimna drama o umetniško nerealizirani pianistki, ki si zakonsko posteljo deli z lastno mamo; po eni plati hrepeni po sublimni čistosti, ki jo uteleša glasba, po drugi plati pa strasti prikrito izživlja po zakotnih peep-showih. Skratka, Elfriede Jelinek je vedno lucidna in brez kompromisa. V protestnem pismu je Švico označila za družbo blaginje, ki ne prenese svojih najboljših "sinov umetnosti", ki ji brez zadržkov pred obraz postavljajo ogledalo, v katerem se lahko prepozna. Ker pa Švica ne prenese soočenja s svojo podobo, se jih najraje odkriža in bi z veseljem vse nadpovprečne umetnike in mislece poslala kar v norišnico. Takšna je bila usoda dramatika Roberta Walserja. Ta je v začetku prejšnjega stoletja ustvaril svetovno pomembna dela, ki so bila v času nastanka razglašena za pisanje "nekega norca" in so potrebovala skoraj sto let, da jim je družba priznala vrednost, ki si jo zaslužijo. Walser je končal na neki psihiatrični kliniki, kjer je izključil zunanji svet, popolnoma potonil sam vase, več desetletij le nemo gledal skozi okno in kadil čik za čikom, ne da bi napisal eno samo vrstico ali s komer koli črhnil kaj omembe vrednega. (Mimogrede naj opozorim, da boste res veliko zamudili, če se januarja ne boste odpravili na predstavo Schneewitchen after Party v režiji Ivice Buljana, ki je nastala po Walserjevi Sneguljčici in je nekakšen droben, toda popoln gledališki biser.) Jelinekova trdi, da se podobna zgodba ponavlja s "primerom Marthaler".

Družba pač funkcionira tako, da glave, ki se dvigne nad običajno, dolgočasno povprečje, ne čaka krona, ampak giljotina. Toda v Švici so bili glasovi množic pred teatrom in protesti umetniških kolegov dovolj odločni, da nadzornemu svetu kljub luknji v proračunu ni preostalo drugega, kot da naposled sprejme sklep: "Marthaler ostaja!" Srečen konec razvpite drame.

V Sloveniji bi se podobna zgodba končala popolnoma drugače. Ne predstavljam si, da bi se v naših krajih glas ljudstva ali intelektualnega občestva kadarkoli artikuliral v prid kogarkoli iz sveta kulture in umetnosti. Ljudje, ki na slovenski sceni odstopajo od običajnega, lokalnega povprečja, imajo same težave. Že vrednostni sistem je čisto popačen, na kar je prejšnji teden na tem mestu z vidika likovne scene opozoril Brane Kovič, ko je opisal raznorazne umetniške bleferje, ki se razglašajo za svetovne face in so deležni celo družbenih privilegijev, ki jim jih prinaša zlagani status. Ko pa se človek odpravi čez meje našega malega kraljestva, mu je (če ne že prej) takoj jasno, kdo je kdo.

Vodilna skupina na področju gledališča, ki v svetovnem merilu res nekaj šteje, je gotovo En-Knap pod vodstvom Iztoka Kovača. Vsi moji sogovorniki po Evropi in v krajih daleč od nje ime Iztoka Kovača izustijo takoj za tem, ko izvejo, od kod prihajam. Vsa čast možaku iz Trbovelj, ki se je v resnici uveljavil na svetovni plesni sceni, na kateri so kriteriji zelo visoki. Kljub temu je v zadnjem desetletju opravil več kot dvesto gostovanj. Pa ne v kakšnih nepomembnih dvoranah, ki bi jih obiskovali recimo na Kitajskem živeči Slovenci ali kaj podobnega (čeprav proti zamejcem in njihovi želji po uživanju umetniških sadov z rodne grude nimam nič), kot to počnejo nekatere gledališke skupine. Tudi ne po zaslugi ministrov ali ministric, ki bi se s svojimi kolegi v prijateljskih državah dogovorili za prijazno izmenjavo in potem gostovanje še obilno podprli s slovenskim denarjem. Kovač in njegova skupina sta se uveljavila izključno zaradi nadpovprečne kakovosti, ki so jo prostovoljno, brez političnih pritiskov ali pobud, prepoznali najrelevantnejši selektorji tistih festivalov in gledališč, ki na svetovni sceni res kaj pomenijo, in tudi plačali zanjo.

In kaj je Kovaču njegov svetovni status prinesel v Sloveniji? Nagrado Prešernovega sklada in nagrado Tončke Čeč, ki mu jo je rodni kraj dodelil za življenjsko delo, pa vsakoletne subvencije, ki res presegajo podporo drugim plesnim skupinam, vendar je ta zanemarljiva v primerjavi z vložki države v marsikateri drug projekt manjšega umetniškega dometa. Ali mediji ponosno poročajo o njegovih uspehih? Le tu in tam. Pa še to tako redko in zadržano, da sem prepričana, da ne le večina Slovencev, pač pa tudi večina kulturno kultiviranih Slovencev sploh ne ve, kaj za vraga naj bi bil En-Knap. Iztok Kovač pač ni faca, ki bi se pojavljala v žuti štampi, kjer mrgoli različnih bedakov in se za pametne in talentirane in nevsiljive ne zanimajo. Kovačeva poetika nima nobene zveze z malomeščanskim kičem, zato ni privlačna za slovenske politike. Povprečnežem igrajo mecene, na Kovačeve predstave pa se jim ne ljubi niti priti. Zato Kovaču nikakor ne uspe, da bi si v Sloveniji, kjer ima njegova skupina domicil, ustvaril status, ki bi mu omogočil normalne razmere za delo in napredek.

Kot nam pokaže "primer Marthaler", je umetniški talent, ki preseže povprečje neke kulturne scene, po svoje tudi breme, če ne že prekletstvo. Kljub temu umetnike v krizi naposled lahko reši to, da ustvarjajo v velikem prostoru, ki ne molči, ko se je treba potegniti zanje. V mali Sloveniji pa je umetniški talent popoln hendikep.