Zakaj sem nehal hoditi v kino

Med večletnim sodelovanjem z revijo Ekran so se odhajanju v kino pridružili še obiski najrazličnejših festivalov, pa tudi na potovanjih v tujino nisem zamudil skoraj nobene priložnosti, da si ne bi ogledal kakšne "ekstravagance", ki je tedanji jugoslovanski distributerji zagotovo ne bi odkupili. V kinotečni dvorani na Miklošičevi in, ko je priložnost nanesla, tudi v pariški palači Chaillot, kjer je kraljeval legendarni direktor Cinematheque Francaise Henri Langlois, sem požiral filmsko klasiko in postopoma sestavljal lasten mozaik zgodovine filma. Resda sem bil z denarjem bolj na tesnem, toda če je bilo treba izbrati med večerjo in kinom, sem se brez oklevanja odločil za slednjega.

Pred dobrimi petnajstimi leti se je filmska ponudba v tedanji Jugi relativno izboljšala - izboljšala zato, ker na novosti iz filmskih studiev res ni bilo treba več čakati po nekaj let, ampak so najrazličnejše svetovne uspešnice včasih prišle k nam še prej kot v kakšno evropsko metropolo, relativno pa zategadelj, ker so bili to predvsem filmi iz enega samega "vira", iz Amerike oziroma Hollywooda. Kar je bilo posneto drugje, je bilo v glavnem moč videti le na posebnih projekcijah, v okviru raznih "tednov" režiserjev, nacionalnih kinematografij in podobnih kulturnjakarskih prireditev, neameriški filmi na rednem programu pa so bili bolj ali omejeni na tiste, ki so bili nagrajeni z Oskarjem (zmagovalci Cannesa, Berlina, beneške Mostre in drugih festivalov so bili in so še bolj izjema kot pravilo). Nekaj časa sem še vztrajal, prilagajal svoje obveznosti terminom tistih, običajno enkratnih projekcij, čakal v vrstah za vstopnice in se krivil na neudobnih sedežih vseh mogočih dvoran, ki niso bile namenjene samo predvajanju filmov, potem pa sem se tega naveličal - ravno tako kot sem se naveličal hollywoodskega bum-tresk junka, raznih specialnih efektov, razkošnih scenografij in vsega drugega balasta, vključno s fuck in shit dialogi, kar vse prikriva šablonsko banalnost in stereotipnost zgodb, za katere vedno vnaprej veš, kako se bodo končale - načini, na katere bodo good guys opravili z the bad ones, so pri tem zgolj nianse ali variacije na temo.

Nedavno sem nekje prebral, da v Franciji posnamejo okrog 130 filmov na leto, v Italiji kakih 120, da o drugih produkcijah in koprodukcijah niti ne govorim. In to so čisto normalni filmi vseh mogočih žanrov, ne kakšen zatežen art za "ljubitelje in poznavalce", za katerega bi se moral človek pražnje obleči in se odpraviti, recimo, v Cankarjev dom. Ne, v normalnih deželah so ti filmi na ogled v navadnih kinematografih, lahko jih greste gledat ob dveh ali ob šestih popoldne, če vam bolj ustreza, pa ob desetih zvečer, za konec tedna celo opolnoči. Pa še nekaj: v Parizu, na primer, je praktično vsak kino "multikino" z nizom ravno prav velikih, udobnih dvoran in to v središču mesta, v vsaki četrti, ne pa v neki vukojebini na mestnem obrobju, kamor so umestili ljubljanski Kolosej. Samo še tega mi je bilo treba, da moram kot prebivalec prestolnice do kina z avtom ali pa, da z razmajanim, smrdljivim "zelencem" LPP potujem do tja in nazaj (zaradi "sijajnih" zvez) dalj kot traja standardni celovečerec! Kinematograf je urbana ustanova par excellence, kdor tega ne upošteva, nima pojma, kaj sta to mesto in življenje v njem.

Kleptokratska združba, ki se gre v Ljubljani oblast, se je očitno odločila za načrtno ubijanje mesta. Najelitnejšo mestno lokacijo, Prešernov trg s Tromostovjem, spreminja v prizorišče podeželskih veselic najbolj primitivne vrste, takoj, ko naredite nekaj korakov iz najožjega centra, se znajdete med smetmi in odpadki, ki jih niti za največje praznike nihče ne pospravi, promet je totalen kažin, urbane vsebine - trgovina, zabava - so izrinjene k obvoznicam, arhitekturno-urbanistični natečaji, ki naj bi pomagali rešiti pereča vprašanja (recimo, problem železniške in avtobusne postaje), so navadne burke, prirejene le za to, da bo nekdo mastno zaslužil z nepremičninskimi špekulacijami, za povrh pa nam sedanja (in najverjetneje tudi bodoča) županja obljublja še žičnico na Grad! Kakšno bedasto razmetavanje denarja je to, se lahko prepričate že ob naslednjem obisku Zagreba, kjer se kabina v zgornji del mesta največkrat vozi prazna. Pa kaj potem, če žičnice niti slučajno ne potrebujemo, pomembno je nekomu "zrihtati" dober posel, saj eldeesovska ideologija vendarle temelji na tem, da za prijatelje in podpornike stranke nobena milijarda ni bila porabljena v prazno. Če bo propaganda mašinerija Vike Potočnik v nedeljo dosegla, da jo bodo prebivalke in prebivalci Ljubljane ponovno izvolili za županjo, bo slovenska prestolnica čez štiri leta res samo še ghost city, Potemkinova vas z baročnimi fasadami, Plečnikom, Vurnikom, Fabianijem in Ravnikarjem, katerih zgradbe se bodo bleščale z razglednic in navduševale tuje (zlasti ameriške in japonske) turiste, medtem ko se bomo Ljubljančani in Ljubljančanke dolgočasili pred televizorji, med zalogami, ki smo si jih za ves teden navlekli iz BTC-ja in Leclerca. Še mladež, ki zdaj nori na Šmartinsko, Letališko in kar je še ulic tam okoli Tomačevega, se bo naveličala nakupovalno-zabaviščnega geta in rekla "dost' 'mam". Čim prej, tem bolje.