Fingirana fešta

Vrhovna ideološka zapoved s kulturnega ministrstva pravi, da je primerneje slaviti zibel kakor britof. Pustimo topot na strani vitalizem in njegove eklatantno fašistične izvire - razločka v resnici ni, smrt dol, rojstvo gor: Vladajoča kultura ima po novem kar dva izgovora za demonstracijo in reprodukcijo svojih paradržavnih teles. Tistega dne pa je bilo zapaziti dva odklona od vsiljenega praznika. Prvega si je privoščila Slovenska kinoteka, torej reprezentantka institucionalne kulturne sfere. Ravnala je "strokovno", "samoniklo", pač po svojih najboljših "notranjih" močeh, to se pravi, na nivoju, ki bi ga vladajoča ideologija lahko takoj pograbila in izkoristila - kakor pač usodno pritiče sleherni poudarjeno "strokovni" gesti - ko bi se v akt ne vpisal moteč, duhovit avtorski moment. Povzročila ga je preprosta arhivarska marljivost - 3. decembra ima poleg Prešerna namreč rojstni dan tudi Jean-Luc Godard. Na prvi pogled bizarna kombinacija kratkega filma O, Vrba! Maria Foersterja (1942) in Godardovega Kralja Leara (1987) je že v temelju soočila dva frajgajsta. Prvi je domnevni domačni mir zapustil s tvegano željo po znanju, kar nam sredi vojne patetično reproducira Oton Župančič, drugi z vsem svojim znanjem ni mogel ugoditi domače enostavni spektakelski želji bogatih producentov Menahema Golana in Yorama Globusa in je klasiko posnel po svoje, z obupno iskrenim, nesposobnim hlastanjem po občinstvu - a picture shot in the back. In kot je poleg uradnega precej drugih uporabnih in relevantnih Prešernov, tako mešajo štrene tudi Godardi. Zaslepljeno z uradno filmsko zgodovino, ki mu je rade volje servirala "gledljivo" delo Do zadnjega diha (1960), ima gledalstvo konstantne težave z vsemi drugimi Godardi. Zapušča dvorano, stoka, benti, se preseda. Ne prenese nenehnih "epistemičnih rezov" v njegovi karieri - preveč je vloženega dela v zvok, doslednosti, vprašanj, skratka, preveč kina - premalo ugodja, strežbe z odgovori, filma, kulture. Godard je, ne glede na koledarsko koincidenco, avtor, s katerim zarežemo v paradržavno kulturno tkivo. Pooseblja kinoteko mimo njenih institucionalnih stremljenj, saj s svojim opusom povzema historiat in kreativno širino. Za kino je namreč Jean-Luc Godard natanko tisto, kar je Prešeren za ljudstvo. V prenosu od nacionalne sheme k neoliberalni pa sta si oba na mah podobna tujca, izkoriščana in vsem žrtvam dominantnih kulturnih mahinacij zabrisana, po ideologiji odmaknjena od svojih matičnih, izrazito političnih podjetij.

Drugi odklon se je 3. decembra pripetil v K4 med slavjem ob 25-letnici panka pri nas. Če nadaljujemo z istim diskurzom, lahko hladno zapišemo, da je večina referentov tam zgledno povzemala zapovedi elitniškega protokola, le "žanr" je bil drug, namesto klasične glasbe ali elektrotekkna je bil pač na sporedu pank - kot se hvalisa pesnik, kot medijska strategija rine naprej slovenski film, kot si klika deli nagrade in sredstva ... v takšni maniri so tudi stari pankerji obujali spomine na lastno slavo, nizali neslane anekdote in namesto ironije širili nostalgijo. Ko da bi bil pank samo en in bi se najraje zaprl v svojo notranjo muzikologijo ali kvečjemu še žur, so se otepali politike, širitve polja, javnosti. Zadevo sta rešila dovolj kratka in lucidna Igor Vidmar in Dušan Hedl, na teoretsko raven pa sta jo naposled spravila Jože Vogrinc in Nikolai D. Jeffs - prvi predvsem z neobhodnimi pendanti, ki so segli do celotne široke glasbene politike Radia Študent in posebnega razmerja med glasbo in politiko v SFRJ, drugi pa z izjemno lekcijo iz zgodovinskega spomina. Dramaturški časovni lok med nastopom Pankrtov na Gimnaziji Moste in svežimi napori anarhističnih kolegic, kolegov iz AC Molotov je, z ene strani, podal bogastvo scene, z druge pa omenil tudi vse "odklone", ki so sceni dajali - in ji še dajejo - šarmantno neulovljivo moč. Pank je v teh prostorih prepomembna in prezapletena zgodba, da bi jo zapirali v "žanr", ortodoksijo ali površnost. Njegova zgodba se bo nadaljevala v okoljih, ki so bistveno drugačna od "pionirsko" zamišljenih, med krajevnimi špelunkami in masovkami na planem, sledili ji bomo tako med monokulturami krajevnih klubov in razširjeno ponudbo, upajmo, popularne glasbe v novem "kinu Šiška". Pank je tukaj namreč bil in je precej več kakor zgolj punk. Ali nazorneje: Če ni panka, potem se tudi jazza sploh nima smisla iti. Teza, da gre pri panku za nekakšno mladostniško muho, ne zdrži, pa čeprav je precejkrat tudi to, in vztrajnost tistih redkih v zrelih letih dokazuje, da se je splačalo. Nasledek je kratko malo impozanten, krepko se pozna velikemu delu populacije. Podpisani mora biti na tem mestu pristranski in izpostaviti osebo Dušana Hedla, saj se je z nevsiljivim aktivističnim prispevkom približal zamisli, kaj je pravzaprav "biti pank". Tisti večer je bil namreč referent za okroglo mizo, frontman veteranske in še zmerom dovolj udarne VIS Center za dehumanizacijo, prinesel pa je tudi tri nove edicije frontier iz "svoje" založbe Subkulturni azil - Boštjana Laha študijo o radiu MARŠ; osupljivo noro branje Fragmenti odseka B: primer Stalker (Gregor Kosi je obenem literarno in teoretsko produktiven - tako da bo zaštrlel in tudi odfrlel iz domačega leposlovja); v zborniku Subkulture - prispevki za kritiko in analizo družbenih gibanj pa kaže za zdaj omeniti nadvse poučen, temeljit, odlično spisan sociološki tekst "Otroci iz tipluhe" o gengih in pobalinih v Ukrajini; avtor je Andrej Naterer.

"Hedlove knjige" so medijsko komaj opazne, a vredne vse pozornosti. Njihov fokus je nepopustljiv, enovit, pa naj gre za poezijo ali teorijo, saj podira nesmiselne meje in gradi novo etiko. - Desetletje svoje subkulturne prezence, prav tako natanko fokusirane, pa v dneh okoli razvpitega 3. decembra praznuje še en nusprodukt panka - Stripburger družine Strip Core. Do nje se prebijemo po zgoraj omenjenem Jeffsovem izvajanju: Tisti hardkorovci, "otroci iz Leninovega parka", ki se jim je punk sredi osemdesetih zazdel zlizan, prodan in prepočasen, so kajpak tudi nepogrešljiv del panka. Svetal dokaz, da je organiziranost na sceni daleko boljša od kaotičnih eskapad. Danes imajo mrežo, mlade, ideje, kvaliteto, dosledno strategijo in do vrhunca speljano pisarniško kondicijo in koncentracijo. Poosebita jo lahko dva tvorna osebka posebnih strasti, Katerina Mirović, ki je v glavnem pridno doma, uraduje, in Igor Prassel, ki doma ne zdrži niti en teden. Optimalen par - kot Agatha Christie in njen soprog-arheolog.

Prešeren bi bil ponosen, Godard pa je tako ali tako ves naš.