Ljubezen nas razdružuje

Na prvi pogled zelo raznolikim rečem. Simfonični in komorni dogodki so, če gre verjeti anketam, sila primerni za to, da se ljudje tam zleknejo in pozaspijo po napornem delovnem obdobju. Abonmajski sistem in organizacija konec tedna jim gresta pri tem karseda na roko. Zelo blizu tej sistematiki je dominanten jazz - med preverjeno igro je zmerom dovolj časa za vse tisto, kar je zunaj odra; več ko je tega časa, bolj so pripetljaji na odru všečni, neobvezni, in v tem tiči precejšen del definicije dominantnosti žanra. Od tod do strastne koncertne privrženosti je silno velik korak, zanj plačujejo svojsko ceno tudi tisti, ki na zgoraj omenjenih koncertih izjemoma uživajo. Kaj uživajo, zlasti v tukajšnjem okolju, to pa je že njihov oseben problem ... Slepo preigravanje? Od zgoraj in od zunaj sugeriran spored? Muzej? Napačno pojmovanje zgodovine? Politično odločitev o nastopajočih? Povprečne izvedbe? Pustimo to. Glasb je na svetu zelo veliko in precej zapletene so, pa vendar lahko rečemo, da so koncerti njihova bistvena pojavnost. Koncert kot "glasbena oblika" in koncert kot "kulturna forma" povzemata domala pol tisočletja posebnih naprezanj, ne le "evropskih", za katera lahko trdimo, da so bistveno sooblikovala pulzijo naše dojemljivosti za nastop, za interakcijo, za žur, pouk. Med klubsko špelunko, privatnim domačnim špilom, elitno organiziranim programom, štadionsko seanso in neposrednim prenosom za milijone ljudi je tenka vez, ki je ne gre zanemariti. Sega čez žanre, ki jih je sproducirala sama.

Namenoma smo začeli s posebnimi glasbenimi praksami, s svetovi brez tveganja, še huje, s svetovi, ki zapovedujejo, da v glasbah ne sme biti tveganja, ali - do konca - s svetovi, ki edini vedo, kaj je glasba in kakšna mora biti. Poleg njih seveda poznamo nebroj drugih možnosti in samo pogojno bi jim lahko rekli popularna glasba. Pogojno zato, ker se ta nekako nerodno, brez občutka in po navadi neutemeljeno štuli tudi med simfonično, komorno muziko in dominanten jazz. V intrigantnem filmu o desetletju, preden je manchestrsko sceno pobrala droga, v pripovedi o "plesnih koncertih" med pankom, postpankom, novim valom in rejvom, v delu 24-urni žurerji (režija Michael Winterbottom, Velika Britanija 2001) protagonist Anthony "Tony" Wilson spregovori o temeljnem koncertnem tveganju. Ko mu očitajo, da je bilo na prvem nastopu Sex Pistols junija 1976 v mestu 42 obiskovalk, obiskovalcev, jim odbrusi, da je bilo med Cezarjevo smrtjo navzočih pet ljudi, Arhimed pa je umrl v kadi sam. Na zadnji večerji jih je bilo s Kristusom vred za mizo 13, ipd. Wilson s tem lepo povzame historične koordinate, ki se razprejo, kadar je na delu večletna koncertna vztrajnost. On je pravi za kos odgovora na vprašanje, čemu so namenjeni koncerti. Vsekakor gre za druženje, za družabnost in družbenost, v Wilsonovem zgledu tudi za medijski prikaz koncerta - kot televizijski voditelj je pač med prvimi usodno zaznal, da je DJevski osebek prav tako pomemben medij kot strunarji, glas in bobni. On, ki je vedel, da je za urbano dejavnost, klubsko, koncertno življenje pomemben hišni bend, interna zasedba, ki je v ponos urbi et orbi. "Sam" jih je "porodil" kar nekaj - že imena Warsaw, The Durutti Column oziroma Vini Reilly, Joy Division, pozneje New Order ali Happy Mondays povedo dovolj. Ja, koncerti so namenjeni tudi glasbeni skupnosti, drugače, precej večje veselje je prirejati koncerte, če imaš v bajti, kjer se delajo koncerti, bend, dva, tri, čimveč. Pot brez hišnih zasedb je nekako frustrirajoča, presamoumevna, oder boljkone prazen. Ne vemo pa, katera pot je tveganejša. Seveda je Tony Wilson objel čas, v katerem so se novosti kopičile precej drugače kakor danes, a to ne spremeni temelja - koncerti so še danes, kakršen koli že je čas, namenjeni tudi vzgoji in izobraževanju za lokalne ustvarjalne skupnosti. Včasih pa smo veseli, če glasbeniki, glasbenice sploh pridejo na koncert svojih kolegov, kolegic. In se potem čudimo, zakaj imajo plesni ali improteatri pri nas v primeri z "alter" glasbo toliko podmladka!?

Omenili smo tveganje. Tony Wilson je v Manchestru svojčas dal na voljo oder, najprej manjšega, potem še večjega. V takšnem primeru se lahko pripeti dvoje najslabših možnosti - minejo ignorantska leta, ko se ne zgodi nič, ali pa pade huda žrtev, ki spremeni situacijo v navidez boljšo, a še vedno polno črnih lukenj, tipanja v neznane predore. Ali nista to smisel in usoda urbanih pretenzij? Koncertni posel je namreč nočno delo, nepredvidljivo, sprotno zmuzljivo, razen če ne gre za "žanre", ki smo jih omenjali na vrhu. Najmočnejši prizori iz Winterbottomovega filma so tisti, ki obravnavajo prizore iz življenja dramatične osebnosti Iana Curtisa (Warsaw, Joy Division), depresivca, introvertneža, ki je prav skoz razprt oder lahko izživel svojo bolečino in talent, podal krčevite pesti obupa, ki so pozneje postale plesna postpankovska gesta, bil na smrt zaljubljen v Wilsonovo soprogo in naposled končal svoje pesniško življenje, še preden je zaslovel s svojim bendom. Wilson je na oder kljub vsem oviram postavil takšnega nemogočega modela, hipersenzibilnega pacienta, kakršnih je med nami vse polno, vsak dan več, zlasti ponoči. Kdo ve, morda smo komu izmed njih kdaj že preprečili, da bi stopil na oder in ga s tem - rešili samomora? Smo s tem naredili dobro ali slabo? Je koncertna politika stvar trenutne presoje ali skupinskega načrta? Kdo ocenjuje? Mar demo posnetek že zadošča za brutalne zavrnitve? Wilsonova zgodba pušča za sabo kup vprašanj, kot rezilo ostro pa se zareže v delitev, kjer je kljub vsemu na delu nekakšna lagodnost: Ja, organizatorji komornih in simfoničnih koncertov imajo zmeraj na voljo glasbenike, glasbenice na plači, tudi dominanten jazz se napaja pri takšnih, državne in mestne podpore je, skratka, tam dovolj, zunaj te sfere pa je kopica glasb, od vseh rockov, eksperimenta, hip-hopa, improvizacije, avant jazza, raznih hardkorov, etnicizmov, fuzij ... kaj vse lazi po tem svetu ... in če kaj, potem ravno posebni koncertni napori in večno iskanje hišne zasedbe poudarjajo neko skupno točko, ki je točka tveganja, temeljna točka, na kateri je ta ali ona glasba zares popularna. Pa vendar ji rabi neki poseben skupinski trud, da postane posebna. Kje ste, mujicians, alo na odre, imate preveč keša, mehko dušo in sprijen telos, a?