Zadnji nateg Vike P.

Neslavni odhod Vike Potočnik s položaja županje mestne občine Ljubljana je - ob vsej aroganci stranke na oblasti, tako zaverovane v svoj privilegirani položaj, da nikakor noče razumeti, kako sploh kdo lahko podvomi o nezamenljivosti njenih izbrancev na vodilnih funkcijah v prestolnici in državi - kot svojevrstna ponazoritev miselnosti njene kleptokratske kamarile dopolnila tudi razstava nagrajenih natečajnih elaboratov za območje Potniškega centra Ljubljana (PCL) v prostorih magistrata. Čeprav naj bi za razpisovalcem natečaja stala strokovna društva (DAL, DUPPS in DKAS), gre v bistvu za eminentno političen projekt, pri katerem ni toliko pomembno, kdo naj bi bili avtorji arhitektonsko-urbanističnih rešitev in kakšne kvalitete naj bi te rešitve vsebovale, temveč predvsem, kdo izmed političnih veljakov si bo lastil zasluge za njihovo morebitno uresničitev in posledično tudi za distribucijo notoričnega feničanskega izuma v tem kontekstu (že najpreprostejši test iz evropske kulturne zgodovine bi potrdil, da večina vprašanih, recimo, ve, da je bil Versailles zgrajen za Ludvika XIV., komaj kdo pa bi se spomnil imel arhitektov Louisa Le Vau-ja, Charlesa Le Bruna in Andreja Le Notra, ki so zasnovali arhitekturo, notranjo opremo in park okoli dvorca). Ex officio gor ali dol, bivša županja kot predsednica natečajne žirije pooseblja pričakovanja in interese naročnika, ki ima pri temeljitih posegih v prostor vedno odločilno besedo, pa naj se takšne ali drugačne "stroke" mečejo na tla od besa ali vlačijo na plano še tako prepričljive argumente.

Problem prometnega vozlišča Ljubljane ni nov, njegovo "urejanje" se je začelo davnega leta 1962, toda po dobrih štirih desetletjih najrazličnejših natečajev, modrovanj in umovanj na vseh mogočih nivojih nič ne kaže, da smo se rešitvi bistvenih vprašanj približali vsaj za ped. Zavidljivo število člankov, razprav, polemik ter drugih objav in odzivov na straneh strokovnega tiska in v ostalih javnih občilih je v različnih obdobjih, upoštevaje spreminjajoče se potrebe, ki so se pojavljale s širitvijo mesta, naraščanjem števila njegovih prebivalcev in predvsem količine vozil, ki se gnetejo po mestnih ulicah, poskušalo argumentirati posamezne poglede na način povezave med zgodovinskim mestnim jedrom in novozgrajenimi stanovanjskimi in gospodarskimi kompleksi onstran tirov, ki potekajo vzporedno s poslopjem železniške postaje oziroma z Masarykovo cesto. V vsem tem obdobju se je cestni promet nenehno povečeval, glavna prometnica, ki se križa z železnico, nekdanja Titova oziroma zdaj Slovenska in Dunajska cesta, je postajala vse bolj obremenjena in nazadnje zatrpana do meja znosnosti, zato bi bilo najprej treba storiti nekaj za njeno razbremenitev, ji začrtati in zgraditi vzporednico bodisi nad tiri ali pod njimi. Šele potem, ko bi bilo vprašanje cestnoprometne povezave mestnih predelov, ki jih ločuje železnica, zadovoljivo rešeno, bi se bilo smiselno pogovarjati o dodatnih vsebinah nevralgičnega območja okrog avstroogrskega štacjona in sramotno neustrezne, zastarele avtobusne postaje. Prostor nam ne dopušča, da bi na tem mestu povzemali predloge in vsebine vseh vmesnih, bolj ali manj klavrno propadlih urbanistično-arhitektonskih natečajev (zainteresiranim sta na razpolago referenčna dokumentacija in literatura v arhivih in knjižnicah), opredelili se bomo le do tistega, ki smo ga navedli na začetku članka.

Že v uvodu v razpisno gradivo tudi neposvečenim postane jasno, da dejanski cilj (ko gre za politične oziroma ekonomske strategije, je vedno treba upoštevati razliko med deklariranim in dejanskim) natečaja ni bil razrešitev pereče prometne aporije, ampak perfidna nepremičninska špekulacija z zemljišči okrog postaje oziroma proge. Pozidava teh zemljišč z bolj kot ne utopičnimi "mestotvornimi" vsebinami je namreč bistveno bolj poudarjena kot prečkanje železnice bodisi s cesto, bodisi s pešpotjo/potmi (ki, roko na srce, ne pomenijo kaj dosti več od "kozmetičnega" surogata manjkajočega veznega člena na osi sever-jug) in temu posiljevanju je v glavnem namenjen pretežni del verbalnega bla-bla-bla, sproduciranega s strani razpisovalca. Razpisovalec et consortes so se v pričakovanju mastnih zaslužkov namreč osredotočili predvsem na zemljiško "špico", ki se izteče k sedanjemu podvozu na začetku Dunajske ceste, kjer naj bi zrasel veličasten trgovsko-turistično-kulturno-kongresni kompleks, pravcato žarišče bodočega razcveta prestolnice - kar ni nič drugega kot eklatanten primer "načrtovanja" na pamet, brez upoštevanja dejanskih razmer v mestu, ki res potrebuje marsikaj, marsičesa pa ima odločno preveč (se še spomnite vika in krika, ki ga zagnal Mitja Rotovnik ob prenovi unionske dvorane, ki naj bi bila med drugim namenjena tudi kogresni dejavnosti, ki je vsekakor upoštevanja vreden vir dohodka za kapacitete Cankarjevega doma ?). Drugih iluzornih obljub, kaj vse naj bi se še zgradilo ob železnici in okrog nje, nima smisla niti omenjati.

Če povzamemo: Vika P. se je poslovila s še enim grandioznim nategom, tako značilnim za "zgodbo o uspehu", s katere otrobi nas krmi politična stranka, ki jo je zrinila na županski stolček, svoji naslednici na njem pa je prepustila nehvaležno nalogo, da razpiše nov natečaj, ki bo morebiti le zgrabil ljubljanskega "prometnega bika" za roge in ga vsaj delno dobil pod nadzor.