O trpljenju, nekrofiliji in vraževernosti

Približuje se 8. februar, podeljevanje Prešernovih nagrad in za spoznanje malo več kulture v zraku, kot smo je sicer vajeni. Človek se na kulturo spomni vsaj zato, ker mu na praznični dan ni treba v šolo in službo, če to sicer počne. Osmi februar se je že v otroštvu globoko zasidral v mojo zavest. Predvsem kot slavljenje umetnika, čigar življenje je vedno nujno tudi trpljenje. Trpljenje slavnih je sicer globalno privlačna reč. Pa ne mislim samo na princese, ki tragično končajo v cvetu mladosti, ali na filmske zvezde, ki se razsujejo s hitrimi avtomobili in postanejo pop ikone. Tragične biografije tudi sicer zbujajo posebno pozornost.

Lani sem obiskala Van Goghov muzej v Amsterdamu. Vodstvo po razstavi, ki ga je obiskovalec deležen prek slušalk, komentira posamezne slike, vse skupaj pa je v skladu z množičnim obiskom precej populistično in biografsko naravnano. Zelo me je presenetilo, ko sem prišla do zadnje slike, ki je menda nastala ne prav dolgo pred umetnikovim samomorom. Pokrajina, ki jo obletava jata črnih ptic. Pred njo je stala skupina Južnoameričank in očitno identificirana z umetnikovim koncem jokala kot dež. Prava evforija. Kasneje sem jih zagledala še pred pultom, kjer prodajajo mikice z reprodukcijami Van Goghovih platen na oprsju. Vse so si izbrale črno z motivom njegove zadnje slike. Situacija se mi je zazdela prav paradoksna. Umetnik, ki je imel vse življenje tolikšne težave s komunikacijo in z navezovanjem intimnosti s soljudmi, je ustvaril dela, ki posthumno tako zelo močno korespondirajo z emocijami množic.

Mit o umetniku kot trpečem subjektu je še vedno močno prisoten tudi med Slovenci. Čeprav na srečo iz leta v leto izgublja svojo moč. Ne vem, kako je kaj s sodobnimi slavisti po osnovnih in srednjih šolah, z njihovo mentalno naravnanostjo in učnimi programi. V mojih šolskih letih so nas kar pošteno pitali z biografijami ljubezensko nerealiziranega Prešerna, nesrečnega, na mamo navezanega Cankarja, z bolnimi in na splošno žalostnimi pesniki moderne. Prav malo je bilo slišati o življenju umetnikov ala Župančič ali Tavčar, za katere predpostavljam, da so glede na svoj siceršnji kulturno-politični angažma, živeli nekakšno običajno meščansko življenje. Podobno kot kakšen Thomas Mann, uglajen družinski oče, ki si je ekscese menda privoščil predvsem v literaturi. Torej, že v otroštvu sem si umetnika predstavljala predvsem kot hudo nesrečnega človeka, ki v najtemnejšem kotu gostilne, obdan z alkoholnimi hlapi pozabe, introvertirano kuje svoje verze, dokler mu glava naposled žalostno ne omahne na mizo, nesposobna, da bi prenesla težo sveta.

Šele kasneje sem spoznala, da umetnik ni nujno nesrečnik, da neuslišana ljubezen ni brezpogojno edini vir navdiha, da se z umetnostjo ukvarjajo tudi razmeroma zadovoljni ljudje, ki raziskujejo naravo medija samega, ki jih zanimajo širša družbena razmerja in socialna stvarnost, ki ne opevajo le svoje, individualne zagate. Z družbenimi spremembami in s splošnim ustrojem sveta mit o trpečem umetniku tudi pri nas hvala bogu izgublja svojo prvinsko moč. Prijatelj mi je pravil, da so pred leti Naši razgledi Prešernove nagrajence intervjuvali kar z vprašanjem "Kakšna je vaša eksistencialna stiska?", pa je le eden odgovoril, da se kar fino počuti. Torej, v dobi novih medijev in tehnologij je podobne navlake celo pri nas vse manj, še vedno pa bruhne na plan med pogrebniškim razpoloženjem podeljevanja Prešernovih nagrad, predvsem v besedovanju slavnostnih govorcev, čeprav smo zadnja leta doživeli že nekaj manj deprimiranih govorov.

Sicer pa Slovenija časti predvsem preminule umetnike, od Cankarja do Plečnika, in jim - pogosto celo pretirano - poje čast in slavo. Nekaj nekrofilskega se skriva v tem čaščenju. Še živeči umetniki so precej manj prisotni v splošni zavesti in resničnosti, ki jo ustvarjajo mediji. Pogosto jim drugi prostori namenjajo dosti več veljave od domače srenje in nemalokdaj se zdi, da jih Slovenija težko sprejme, čeprav so se že dodobra uveljavili v tujini. Po mojem samo ožji krog kulturno informiranih ve, kdo so recimo Marjetica Potrč, Marko Peljhan, Iztok Kovač in njim podobni. Verjetno je malo bolje s sodobnimi pisatelji, če se jim uspe uvrstiti v kakšen učbenik. Pri tem ni brez pomena, da je tu na delu preprosta in škodljiva človeška zavist posameznikov, ki v ospredje porivajo svoje, lokalne zvezde, a tudi to, da je veliko bolj enostavno povzdigovati že potrjene in uveljavljene, lahko bi rekli klasične umetniške prakse in njihove tvorce.

V slovenski kulturi kar mrgoli najrazličnejših mitov, stereotipov, predsodkov, čudnih emocij. Slovenija je tudi nasploh nenavadna plemenska zveza. Menda smo med najbolj vraževernimi v Evropi. Da bi bili vedeževalci skoraj redni gosti osrednjega dnevnika nacionalne televizije, pač ni obča evropska praksa, ampak čudaštvo.