Posebna pot k svobodi

Vreden je prebogate otoške kuhinje, presenetljive mehkobe, kakršno sproža kvečjemu historično zelo preskušeno prebivalstvo, oziroma drugače: vreden je blažene trdote, ki jo poznajo v krajih, kjer so že davno ukinili ves blef in se odkritost potem kot nekakšna "kultura" vpenja v vsako gesto, v vsak mim. Pravo olajšanje - trpka, do konca prepričljiva prijaznost, nič odvečnih igric, testov, samo humor, pa mreža bratrancev in sestričen vsepovsod. Do obisti spiljen proces večstoletne "mafije" (?) deluje osupljivo identično kakor optimalna kooperativna anarhija bratov in sester. Na Mediteranu smo torej, kjer je zveza med mestom in vasjo vsakdanje pretočna, med seboj pa si pač radi pomagamo, da je življenje lepše in imamo vsi prostor za svoj ponos, svojo osebnost. "Insignije" in "uniforme" vseh vrst niso več potrebne, kajti zadoščata beseda in ime. Klik! in pot gre naprej, razpira se vse, cela mreža, vsaka vrata, vsaka duša. Notes se polni, poznanstva gredo od improviziranega jazza do konjskega mesarja in točajke v vinoteki. Podeliš si skromno skodelico nabitega espressa, se poljubiš in v hipu govoriš o vsem. Direktneje ko to počneš, hitrejša je tvoja pot, več ljudi pride nanjo. Pravila so enostavna, a se jih splača držati, da spoznaš veliko resnico: sociala = kultura.

In kako poseben letalski pristanek je to, da ga je vredno povzdigovati v metaforo teksta? Medtem ko letiš nad revnimi primestji in pod seboj opazuješ morje pisanih bark, se ozreš na desno. Tam prav zdaj bruha tritisočak Etna, simbol katanske mentalitete. Kalma - če je nuja, pa vulkanska sila (Giorgio ima celo ekspertizo, zakaj je Srečko Katanec doma iz Catanie). Čez dan je Etna videti kakor oblak bledorumenkastega dima, ponoči pa jo je najbolje opazovati s kakšne terase v stari Catanii, tedaj namreč kot ožarjen vrh gomazeče lave dodatno greje pogovor, medtem ko si natakamo Tancredijev cabernet-sauvignon (malce jedkejši, še bolj suh, sicer pa osupljivo podoben Batageljevemu iz Gromke; očividno sad predanega dela), za mizo pa mažemo bakala v žafranovi salsi, pikljamo debelušne olive, navijamo pasto z lignji na črno in si dajemo dodatne dobre volje s pomarančevim želejem. Čez dan je Etna navzoča v obliki saj in pepela po ulicah. Neki poseben smisel za red to prašno gmoto sproti pometa na robove trotoarjev, podobno kakor se obe tržnici - morska in obča - deset minut po zaključku dneva spremenita v čistino. Jug rad pozna in upošteva prednosti severa, obratno to velja precej redkeje.

Nazaj na letalo. Pogled na levo je mračnejši; tam je Sigonella, v njej pa za visoko bodečo žico velikanska baza ameriške vojne mornarice. Tam v zalivu čemi tista znana sredozemska flota, ki je večkrat prihajala "na obisk" v Trst, po novem pa osvaja se Dubrovnik in Koper. Nočemo, da dobi gornjeistrsko depandanso, ne sme in ne bo je! Omizju učinkovito navržem pogovor o Natu. Francesca je bila enkrat noter, v bazi, sestra njenega fanta namreč hodi z vodjo tamkajšnje helikopterske službe. Pravi, da je bilo grozno, šli so na zabavo za noč čarovnic in razen enega samega samcatega črnca ni nihče znal plesati, pa še obnašati se niso znali in so govorili hude osvoboditeljske in mačistične traparije. Francesca poroča, da nihče od vojakov ne ve, kje pravzaprav so, kaj je Sicilija. V bazi imajo tudi be-te-ce, v katerem je hit sezone modro obarvan pomfrit. Burno nazdravimo antiNatovski kampanji v Sloveniji in bratranci in sestrične obljubijo, da bodo razširili mojo gnevno besedo. Dam jim par koristnih linkov, Xandra pa mi prišepne, da sem v krajih, kjer ljudje spoštujejo, kar so obljubili. Uboga Sicilija že ve, kaj je okupatorska vojska.

Zenačeno razmerje med socialo in kulturo ima po sicilskih mestih tudi svoje nenavadne nusprodukte. Z njimi smo mahoma pri vprašanju Evropske zveze in njenih nedavnih fondov za "manj razvita območja" (Cf. tudi Grčija, Portugalska!). Vlaganje v "umetnost za mlade" je povzročilo segregacijo brez primere - socialni centri so namenjeni samo druženju, politični razpravi in aktivaciji, kulturni centri pa so dirigirani od zgoraj, od zunaj in nudijo "neodvisen program". Masovke in šminkeraj v kulturnih centrih me opozorijo, da je še toliko vredneje, bojevati se za AKC Metelkova mesto in AC Molotov, saj združujeta oboje, socialo in kulturo. Vsakršen nasilen vdor umetniških akademij, vsakršna delitev moči bi seveda porušila ravnotežje in otopila naboj. Drugo brez drugega ne more obstajati, v tem je (naša) enkratnost, (našsa) politična moč. Po sicilskih vaseh je še po starem - "socialistične" špelunke z briškolo, tranzistorjem in debato, nezaupljive, dokler bratrančevo ime ne potegne nasmeškov na lica, visoko na poljanah lave, v ilegalno ("neobstoječe" zemljišče!) zgrajenem naselju Biancavilla pa pravi biser - uzremo čudaško arhitekturo, bratranec s kravato odpre, noter pa ... ilegalen klub, kjer bratrancev osemdesetletni oče skrbi za šank, drugi bratranec je nabavil vso akustično opremo - imajo tudi koncerten klavir! - in dvakrat na teden za deset vaških posebnežev igrajo jazz. Saj je vseeno, kako ga igrajo: visoko pod Etno v ilegalnem placu igrajo jazz! Sem pa tja zberejo dovolj denarja celo za kakšne goste s celinske Italije in uživajo svoje ilegalno življenje. Zazrem se k zidu, v portret Charlieja Parkerja in si v en glas porečem: Po takšnih prostorih se je resda vedno delal in kalil jazz, obenem pa se zavem, da globalen trend očitno povsod vodi v neproduktivne podobnosti. Ne, ni nujno, da vsi končamo v brunarici v hosti nad Cerknim - tako zaradi antiNatovske kampanje kakor zaradi kakšnega socialno-kulturnega nesporazuma. Treba je vztrajati tudi v mestih. Antonio Gramsci s stene nasproti Parkerja se strinja. Ljudska kultura na Siciliji živi, a ubira čudna pota, vredna obiska, roke, razmisleka in distance.