Moderno umetnost v Strunjan in Kranjsko goro!

Večina slovenskih kulturnjakarskih dušebrižnikov še vedno dobi ortikarijo, ko sliši, da se umetniška dela - ne glede na to, ali so nastala pred nekaj stoletji, pred nekaj desetletji ali pa so takorekoč še sveža prišla iz ateljejev ustvarjalcev, mlajših od trideset let - pojavljajo na trgu, se pravi, v zasebnih galerijah (ki so vse brez izjeme prodajne, zato njihovih lastnikom v normalnih državah ne pride na misel, da bi to ob oglaševanju razstav posebej izpostavljali), na avkcijah in na umetnostnih sejmih. Zlasti prireditve sejemskega tipa se jim zdijo nekaj nezaslišano "profanega", ker imajo po svoji naravi in osnovni namembnosti komercialni značaj, ki je v eklatantnem nasprotju s prevladujočo doktrino v slovenskih logih, kjer je vse, kar vsaj malce diši po umetniškosti, vsaj posvečeno, če ne kar naravnost sveto in zategadelj nedotakljivo. Pragmatični in promocijski vidik sejmov, na katerih se za 5 do 8 dni zbere med 120 in 250 galerij, grafičnih in fotografskih založnikov, izdajateljev strokovnih knjig in periodike z izbranimi predstavitvami umetnin in publikacij, ki so vse na voljo potencialnim kupcem, tako zasebnim zbiralcem kot oblikovalcem korporativnih zbirk ter seveda muzejem in javnim zbirkam (velik del razstavljene literature pa je navadno moč kupiti z znatnimi popusti), očitno v teh krajih nikogar od pristojnih za prepoznavnost slovenske umetnostne produkcije v mednarodnem kontekstu ne zanima, kajti če bi jih, ne bi s tolikšno brezbrižnostjo zavračali podpore tistim dvem, trem slovenskim galerijam, ki bi s kakovostjo svojih razstavnih programov vsekakor sodile vsaj na vodilne (Basel, Pariz, Madrid, Chicago, Koeln) svetovne umetnostne sejme, prav nič pa ne bi bilo narobe, če bi se pojavile tudi na kakšnem manjšem, geografsko bližjem ali pred kratkim ustanovljenem (Bologna, Torino, Berlin, Bruselj, Strassbourg, Frankfurt, Miami Beach...). V zahodnoevropskih državah sejemske predstavitve finančno podprejo nacionalne gospodarske zbornice in specializirane agencije pri zunanjih ministrstvih ali drugih vladnih institucijah (AFAA, British Council, Pro Helvetia, Goethe Institut in podobne), na Slovenskem pa je v te namene zgolj občasno na voljo le nekaj drobiža iz večkrat prazne kot polne malhe Ministrstva za kulturo (če se glede na njegove iracionalne, včasih do absurdnosti pritirane delitvene ključe, vendarle od kod izbrska kakšna rezerva). O kakšnem načrtni dejavnosti v smislu preseganja tega klavrnega položaja zaradi zapovedanega modela mišljenja in ideološke indoktrinacije, na kateri temelji slovenska kulturna politika, predvsem pa zaradi omejenega miselnega dosega osebkov, ki jo kreirajo, vodijo in usmerjajo, zato še dolgo ne bo niti sledu.

Natanko pred tednom dni se je v Bologni sklenila Artefiera, sejem moderne in sodobne umetnosti, ki po tradiciji začenja vsakoletni niz sorodnih dogodkov v Evropi in Ameriki (madridski ARCO poteka sredi februarja, Chicago v začetku maja, Basel sredi junija, pariški FIAC oktobra in koelnski ArtCologne novembra). Ker je razmeroma blizu in ne nazadnje zategadelj, ker sem se pred več kot dvajsetimi leti znašel na spisku gostov, ki jim prireditelji velikodušno poklonijo dve nočitvi z zajtrkom v enem izmed boljših mestnih hotelov, se rad vračam v to z umetnostno dediščino in z živahnimi sodobnimi dogajanji bogato središče Emilie-Romagne ter z največjim užitkom zaključujem naporne delovne dneve v njegovih slovitih gastronomskih in enoloških templjih. Artefiera je zadnje čase naredila marsikaj, da bi se otresla pritiska italijanskih galeristov iz nižjih kakovostnih razredov, ki so dolgo mislili, da je predvsem "njihova", zaostrila je selekcijske kriterije in prizadeva si privabiti čim več razstavljalcev iz tujine. Rezultati niso izostali: kvaliteta ponudbe je vse višja, narašča tudi obisk, vse številnejši so na njej tuji zbiralci, direktorji in kustosi uglednih svetovnih muzejev, kritiki in novinarji. Z mnogimi se že dobro poznam, prek njih se seznanjam z novimi, predvsem pa zvem, kaj kdo počne, katero razstavo pripravlja, je morda napisal novo knjigo ali sestavil pomembnejši katalog...Med razmeroma svežimi novicami so na primer, da je Giacinto di Pietrantonio, dolgoletna desna roka izdajatelja Flash Arta Giancarla Politija, zdaj direktor muzeja moderne umetnosti v Bergamu, Lodovico Pratesi je postavil na noge muzej sodobne umetnosti v Pesaru in pripravlja nekaj podobnega v Bariju, vse je pripravljeno, da čez dve leti zraste nov muzej moderne in sodobne umetnosti v Bolzanu po načrtih berlinskega arhitekturnega studia KSV (Krueger, Schubert, Vandreike) - same prijetne vesti, ki hkrati zarežejo v živo: bom kdaj imel priložnost sporočiti kaj podobnega iz naših logov? Če naredim primerjavo geografskih pozicij oziroma potegnem vzporednico s primerljivimi lokacijami v Sloveniji, bi to pomenilo, da bi bilo treba graditi v Ankaranu, Strunjanu in Kranjski gori! Pa še za Ljubljano ni mogoče niti pomisliti, da se bo v doglednem času na tem področju kaj premaknilo, zlasti ne, dokler bomo tako vztrajno jadikovali pod Prešernovo glavo - na kar slovenski nekrofili že nestrpno čakajo, kajti v soboto je spet njihov največji praznik...