Prva porcija plesne gibanice

Jedilni listi po gostilnah so simpatično branje. Še posebno, kadar beremo angleške prevode slovenskih specialitet. Tam piše, da se gibanici reče "moving cake". Dober naslov za prvi festival slovenskega plesa, ki bo konec februarja in bo na odre po Ljubljani postavil "the best off" s slovenske plesne scene zadnjih dveh let. Zamišljeno je, naj se v najkrajšem možnem času zgodi čim več. To je zelo prikladno predvsem za selektorje iz tujine, saj v nekaj dneh spoznajo, kakšen je slovenski ples. Pa tudi kaj povabijo čez mejo, če se jim zdi.

Ko sem se zadnje mesece ukvarjala s to našo Gibanico, sem seveda pospešeno razmišljala o plesni sceni, ki se pogosto znajde v mojih komentarjih. Če slovensko odrsko ponudbo razdelimo na "main stream" in "off", lahko mirno ugotovimo, da je v "offu" več giba in plesa kot česarkoli drugega. To sceno zdaj uradno imenujemo produkcija nevladnih organizacij, v preteklosti smo ji rekli avantgarda ali "neodvisni". Imperializem giba in plesa v "offu" sta mogoče zagrešila ravno slovenski "main stream" in komercialni dramski teater, ki je produkcijsko dominanten, tako da vsi tisti, ki se radi izražajo predvsem z besedo, ustvarjajo kar v "ta pravih" gledališčih. Omeniti velja, da se je nekaj zanimivih umetnikov z "off" scene odločilo tudi za simpatiziranje z vizualnimi mediji in so nekje na meji med gledališčem in likovno umetnostjo ali pa so mejo že prestopili.

Na programu letošnje Gibanice se je znašlo dvanajst predstav, ki naj bi ponazarjale cvet slovenskega plesa zadnjih dveh let in so predmet mojih današnjih meditacij. Ustvarili so jih Sanja Nešković Peršin, Matjaž Farič, Snježana Premuš, Maja Delak, Andreja Rauch, Branko Potočan, Matjaž Pograjc, Goran Bogdanovski, Iztok Kovač, Sinja Ožbolt, Mateja Bučar in tandem Kejžar & Luštek. Poleg tega bo v spremljevalnem programu Gibanica ponudila na ogled še nekaj dodatnih koreografskih dosežkov.

Ampak če pogledam omenjenih dvanajst "the best off" koreografov po izbiri Gibanice, ugotovim, da ustvarjajo predstave, ki se bolj posredno kot neposredno ukvarjajo z značilnostmi časa, v katerem živimo. V koreografijah ne najdemo velikih zgodb o iskanju novih identitet v novih družbenih strukturah, razen morda pri Branku Potočanu, ki v predstavi Ukradena pesem obdeluje željo ženske, da bi fizično in vedenjsko ustrezala družbenim stereotipom. Družbene norme, kar se ženskega fizisa tiče, so na svetovni plesni sceni priljubljena vsebina, ki že precej dolgo polni tudi upravičeno kritični feministični tisk. Do zdaj sem si ogledala veliko predstav na to temo, ki so bile predvsem v Britaniji duhovno uboge. Na srečo Potočanu uspe, da se izogne raznoraznim bedarijam in banalnostim.

Zdi se, da imajo slovenski koreografi dve glavni interesni področji, ki se pogosto prepletata. Prvi navdih so lastne, individualne, intimne zgodbe, drugi raziskovanje medija samega, se pravi ustroja plesa, tehnike giba, mejnih plesnih oblik, odnosov med zvokom, telesom, prostorom, svetlobo.

Med intimnimi zgodbami je v ospredju spomin na rojstni kraj, kjer so umetniki preživljali otroštvo in mladost. Ustvarjanje Iztoka Kovača in Branka Potočana poleg vsega drugega zaznamujeta tudi rudarski okolji Trbovelj in Hrastnika. Potočan se z zamorjeno, vendar tragikomično, fellinijevsko atmosfero rodnega Hrastnika ukvarja skorajda na način nekakšne romaneskne vsebine. V več koreografijah nas potegne v vzdušje malega mesta, v katerem mali človek resignirano, ob šilcu žganja, s čikom med porumenelimi prsti razmišlja o boljših časih ali sploh več ne razmišlja, ampak samo še vegetira. Iztok Kovač je po knapih poimenoval kar svojo skupino. Čeprav je pri njem v ospredju raziskovanje medija, se knapovstvo pojavlja kot ikonografski material. Spomnimo se samo ženskega zbora trboveljskih upokojenk, ki nam v nepozabnih vijoličnih bluzah zapojejo v filmu Dom svobode, ali na knapovce, ki v filmu Vrtoglavi ptič plešejo med rudarji, medtem ko ti čakajo, da se bodo spustili v jamo. Očitno med spustom v globine rovov in plesnim korakom, ki bi se rad odlepil od zemlje, obstaja neka skrivnostna zveza, o kateri nas Stephen Daldry prepričuje v filmu o Billyju Elliotu, ki si ne želi drugega kot plesati, medtem ko okoli njega divja večletni rudarski štrajk pod vladavino Thacherjeve, ki je v lakoto in obup pahnila marsikaterega Britanca. V Prekmurje, na izhodišče svojega življenja, nas v solu 3.oLo tenkočutno, skoraj romantično odpelje tudi Matjaž Farič, ki se sicer v tem delu ukvarja predvsem z minevanjem časa in občutkom, da zmeraj zamuja pravi trenutek.

Kot povsod po svetu je tudi "background" slovenskih koreografov raznolik; največ jih izhaja iz klasičnega baleta in različnih športnih panog. Vsi skupaj se najraje izpopolnjujejo na različnih workshopih in šolah po svetu, ki jih vodijo preverjeni mojstri. Med "klasiki" v sodobnem plesu so v ospredju Sanja Nešković Peršin, Mateja Bučar in Goran Bogdanovski, bivši ali aktualni člani ansambla ljubljanskega Baleta. Goran Bogdanovski je slovo od klasične kariere duhovito tematiziral v predstavi Proti toku, ki smo si jo lansko jesen ogledali v Kinu Šiška.

Za vse slovenske koreografe velja, da ustvarjajo veliko in marsikdo tudi dobro. Je pa res, da jih slovenski način subvencioniranja sili v hiperprodukcijo. Če se želijo ukvarjati samo s plesom in postati pravi profiji, morajo spraviti skupaj vsaj eno predstavo na leto, da lahko preživijo. Ena predstava na leto je zelo veliko. Preveč. Na republiški in mestni razpis se prijavlja iz leta v leto več projektov. Da bi potešili vse želje, pobude in potrebe, se vsako leto subvencionira vedno več ljudi. Ker sredstva ne rastejo v skladu z željami in s potrebami, so subvencije ponavadi takšne, da umetnika pripeljejo do premiere, izvede še nekaj ponovitev, če ima srečo, gre parkrat nastopat v tujino in zgodbe je konec. Najpametnejše evropske države ne investirajo le v produkcijo predstave, ampak vlagajo tudi v popremierno distribucijo v nacionalnih okvirih, mobilnost plesnih predstav po Sloveniji pa je klavrna. Še tisti, ki bi si zunaj Ljubljane radi ogledali kaj drugega kot komedijo, si tega ne morejo privoščiti. Mislim, da bi veljalo končno dobro razmisliti, ali ne bi bilo pametneje z višjimi sredstvi podpreti manj predstav in jim tako omogočiti daljše življenje. V doglednem času bi na vrsto prišli vsi, ki imajo kaj povedati, tako da jim umetniškega navdiha in premisleka, ki pri nikomer na svetu ni neskončen, ne bi bilo treba prepogosto spravljati v pogon.

Ples je ne glede na vse nedvomno eno od najbolj dinamičnih, živahnih in perspektivnih področij umetnosti pri nas, pa naj z njim počnemo še takšne bedarije.