Molža svete krave

Kar je pri vsej stvari najbolj osupljivo, so pravzaprav reakcije posameznih "prizadetih in užaljenih", ki se obnašajo tako, kot da bi jim napihnjenci, ki so jih prišli prosvetljevat z ameriških univerz, razodeli kaj posebno novega. Že od antičnih časov namreč vemo, da se je treba bati inkarnatov, ki so prebrali eno samo knjigo (Timeo hominem unius libri) in če se imajo zdaj razni Mrkaići in njim podobni za odrešitelje državnega proračuna po formuli "Tisto, kar ne vzdrži na trgu, naj crkne!", samo nadaljujejo tendenco, ki jo je v vseh svojih dosedanjih premierskih mandatih na veliko bolj prikrit, prefinjeno načrtovan način uveljavljal sedanji predsednik države Janez Drnovšek.

Da je bila minulim Drnovškovim vladam kultura v glavnem nujno zlo, ki ga je po sili razmer žal treba tolerirati, se je med drugim potrjevalo z njegovimi izbirami kulturnih ministrov, ki niso smeli odstopati od ustaljenih, še globoko v samoupravljanju zabetoniranih modalitet obravnave kulturnih potreb ne glede na dinamiko, tendence in preference kulturne sfere v razvitih okoljih, ki so nam jih premier in njegovi skoraj na vseh drugih področjih ob vsaki najmanjši priložnosti postavljali za zgled.

Kako globoko v resnici prezira vse, kar ima kakršnokoli zvezo s kulturo, je Drnovšek potrdil tudi v svoji novi funkciji - kot predsednik države je nonšalantno zavrnil celo simbolno gesto sprejema udeležencev nedavnega mednarodnega pisateljskega srečanja PEN na Bledu in s tem prekinil 35-letno tradicijo če ne drugega, vsaj formalnega, vljudnostnega pogovarjanja med oblastniško sfero in eminentnimi predstavniki kritične javnosti, ki ekonomski in družbeni resničnosti neprestano nastavljajo zrcalo in nemalokrat izražajo utemeljene dvome o domnevni vseodrešujočnosti njenih izvoljencev.

Vulgarni ekonomizem, kakršnega skušajo uveljaviti posamezni eksponenti državnoupravnega aparata, opogumljeni z ekspanzijo turbokapitalistične miselnosti (katere zablode, stranpoti in večkrat iluzorno kot dejansko učinkovitost perfidno pometajo pod preprogo), s siljenjem kulture na trg v bistvu negirajo lastna razpredanja o specifičnostih posameznih produkcijskih panog, njihovi odvisnosti od globalnih tržnih dogajanj, pomembnosti prestižnega pojavljanja v mednarodnem prostoru in vzpostavljanja prepoznavne identitete istovrstnih, istonamenskih (ali vsaj približno podobnih, načelno sorodnih) produktov.

Da tudi najbogatejše in najbolj tržno naravnane države (so)financirajo kulturo iz javnih, proračunskih sredstev in iz podjetniških dobičkov prek najrazličnejših oblik sponzorstva in donatorstva, ponekod bolj, drugod manj povezanih z davčnimi olajšavami, je splošno znano dejstvo.

Ravno tako pomemben dejavnik javnega in podjetniškega financiranja kulture pa je selektivnost, reprezentančnost produkcije, ki naj bi državni ali zasebni denar prejela. In tu je kleč, tista točka, kjer bi morali položiti karte na mizo tako ekonomistični hot shots kot "presenečeni in užaljeni" kulturniki: kaj in koga finančno podpreti, s kakšnim namenom, kaj lahko vsaj na simbolni ravni pričakujemo od vloženih sredstev?

Vztrajanje pri ideologiji, da smo vsi ustvarjalci in je zategadelj vsakomur treba zagotoviti preživetje, je tavanje po blodnjaku kulturnjakarskih nebuloz brez Ariadnine niti, postavljanje zahtev po neposrednih ekonomskih učinkih vlaganja v kulturo pa prav tako nerealno samozaslepljevanje kot sanje malih delničarjev, da bodo nekoč večinski lastniki velikih koncernov.

Smiselno je vlagati v kvalitetno, inovativno, odprto, svetovljansko naravnano kulturno produkcijo, ne glede na to, ali se dogaja v tradicionalnih inštitucijah ali v marginalnih, alternativnih sredinah, v polju elitne ali množične kulture, nesmiselno pa je drobiti sredstva po načelih uravnilovke, ko vsak dobi ravno toliko, da ni "ne za živet', ne za umret'". Kar je v zvezi s problematiko domnevne svete krave slovenske ekonomske resničnosti hudo akutno, je žal dejstvo, da jo najbolj neusmiljeno molzejo nepregledne množice raznih uradnikov, referentov in svetovalcev, ki razporejajo sredstva za kulturo, ne pa tistih nekaj lončkov mleka, namenjenih ustvarjalcem in izvajalcem. Celoten znesek javnih sredstev, namenjenih kulturi, sploh ni tako majhen (čeprav tudi ne tako velik, da bi se postavljali z njim), vprašljiv je način njihove porabe, njihove namembnosti.

Dokler jih bo večina šla za plače, nadomestila, nagrade in bogsigavedi za kaj še vse tistih, ki kulturo usmerjajo, nadzorujejo in omejujejo, ne pa za tiste, ki jo ustvarjajo, izvajajo in popularizirajo, bodo ekonomisti še naprej pizdili o razmetavanju denarja, ustvarjalci pa vegetirali nekje med deklarirano reprezentančnostjo njihovega početja in kruto realnostjo omejenega trga, ki se nikakor noče konstituirati - če pa se njegovi zametki vsaj fragmentarno nakažejo, se zlepa ne otresejo pejorativnih prizvokov.