Akustični monopolisti

S svojo suverenostjo potem zagovarjajo eno in edino glasbo in jo forsirajo na račun mnoštva glasb, godb, muzik, zvokov. Nacionalni kulturni program - če lahko o njem potem sploh še govorimo resno - se na glasbenem področju zapre v okolje uspavane, neproduktivne glasbe in iz nje izžene vse, kar utegne poslušalstvo vznemiriti, vso tvegano sonorno prakso, vse ustvarjalke, ustvarjalce, ki iščejo drugačnih poti, pa njihova referenca ni konservatorijska, zapis njihovih reči ne sledi partiturni regulativi oziroma tradiciji enega. Glasbeno področje je med vsemi "umetnostmi" do potankosti takšno kot delovanje javne uprave: nenehno klesti in pozablja na marsikaj, za kar se zdi, da naj bi bilo del ene in iste zgodbe.

Negativne distinkcije privlačijo vse, ki so nagnjeni k temu, da delajo škodo. Iz ignorantskega življenja potem izhaja sklep, da je vse, kar niso naštudirali sami - pop. Ves svet, čisto vse razen njihove delčka glasbe, ki se imenuje "nasledek zahodne glasbene tradicije", je izgnan in vedno slabše finančno podprt. Po navadi so bedno podprte ravno tiste občutljive godbe, ki brez dodatnega denarja sploh ne morejo preživeti. Prepričani, da imajo edini zveličavni prav, javno, skoz razpise in ekspertne politike razglašajo, da so vsi, ki prirerajo postrockovske, improvizacijske, hardkorovske, etnične, neuvrstljive ... koncerte manjvredni in neresni, sami pa delajo škandale. "Klasična" glasbena srenja je pri nas naravnost škandalozna. Že Adorno je, vzemimo, razkrinkal "tezgarjenje" vsevprek kot bistven princip glasbeniškega obnašanja, v tukajšnji kulturni politiki pa so šli še korak dlje, v direkten kriminal. Kako je mogoče, da glasbeniki v javni službi - ljudje na plači! - ustanovijo znotraj svojega simfoničnega koncertnega združenja ekstra firmo, društvo, ki opredeljuje komorno zasedbo, si potem upajo za to firmo, za to društvo, ustvarjeno znotraj javnega zavoda, zahtevati denar od Ministrstva za kulturo, navsezadnje pa ga celo še prejmejo - z vzgojnim (sic!) pristavkom, naj bodo v prihodnje programsko inventivnejši? Drznem si trditi, da obstaja neposredna privatistična povezava med ozkimi interesi teh in onih glasbenih, skladateljskih krogov in uradno instanco na Ministrstvu za kulturo. Državna Televizija, državen Radio, Društvo skladateljev ... se v javnosti obnašajo kot samostojni podjetniki za dodatno proizvodnjo, za podvajanje družbenih glasbenih dobrin. Sploh se ne zavedajo svojega glasbenega poslanstva, zrinili so ga v shematično, enoznačno formulo, ki naposled nima več niti najmanjše zveze z javnimi glasbenimi parametri. Kolegica kritikinja Dela cele sezone aktivno opozarja na neustrezno programsko-kadrovsko-izvedbeno politiko neke simfonične zasedbe, ki je plačana za to, da dela javno dobro, pa vodstvo te zasedbe sproti daje vtis, ko da ima ona proti njim kaj osebnega, a jim tako rekoč iz meseca v mesec na dlani streže z argumenti, kaj je narobe, jim dobesedno pomaga iz zagat. Njen sotrudnik za "neklasična" glasbena območja v istem občilu že z napovedmi koncertov nakazuje, kaj vse v tukajšnji ponudbi umanjka, kaj gre ceniti, kaj je rariteta, kaj ljudi veseli, čeprav je odmaknjeno, pa ga očitno sploh ne berejo, češ da gre za drug, nepotreben in odvečen svet. Zveni kot jadikovanje, a je v resnici še precej huje. Metoda izključevanja je v glasbah tako globoka, tako vsidrana v šolski in odločevalski sistem, da nikogar iz klike sploh ni na "drugačne" koncerte, še več, lahko se pripeti, da jih ni niti na prireditev, ki jim sicer ustreza "po vsebini", a je prireditelj napačen človek, nekdo, ki se je izmaknil njihovemu, se pravi edinemu sistemu. Takšno pozicioniranje ima strahovit vpliv na ves naš zvočni svet, ustvarja neverjetne sonične frustracije. Medtem ko že na osnovni komercialni ravni domala nimamo rednih koncertov, ki bi ta hip zanimali dobršen del mladega rodu, se prireditelji z "druge" strani hvalijo, da so sposobni prirediti "najdražji koncert v zgodovini simfoničnih gostovanj pri nas". Podoba na mah nima fokusa, kajti med tema dvema ekstremnima zgledoma je kopica prireditev, katerih osnoven namen je umetno zgrešen, kaotičen. Klika odločujočih navsezadnje tudi skoz medije doseže, da prebivalstvo sploh nima več možnosti zvedeti, kaj vse se v zvočnem in glasbenem svetu lahko pojavi, na kako veliko načinov je možno igrati glasbe, v skrajni konsekvenci tudi zasovraži eno in edino, z ministrstva potrjeno ponudbo. Ostajajo zombiji, ki se zaprejo v svet mp3, ostane Radio Študent, ostanejo tisti vse redkejši norci, ki za prirejanje koncertov vlagajo celo lastna ali prijateljska sredstva, ostane - bore malo.

Monopol nad zvočnimi poljanami sega čez vse znane ideologije in z njimi niti nima nikakršne zveze. Tak monopol ustvarja ministrstvo strahu v skrajnje banalni ihti, da z njim ščiti uborne osebke, ki se s svojo veliko glasbeno stvaritvijo pod pazduho zdijo sami sebi najpomembnejši in so s takšno politiko zatem manj osamljeni kakor bi si v resnici zaslužili, da so. Septične korelacije je zapaziti prav v vseh umetnostnih praktikah, toda glasbene so najhujše, njihove posledice najdaljnosežnejše. Oglejmo si par zgledov za lobotomijo - prebivalstvo ne more več zaplesati, ker misli, da se mu predvaja nekaj drugega od tistega, kar sliši, vobče odkriva Ameriko, ne zna poslušati, papa sintetiko in ni več sposobno priznati veljave tistemu, česar ne pozna; zgodovinskega spomina ni več. Nadalje si prebivalstvo ustvarja nekakšne žanrske delitve, ki so smešne, akustično podobo ločuje na "organsko" in "elektronsko" in si projicira vse mogoče iluzije, samo da bi ustrezale pravilni odločitvi, kakšna mora biti glasba, da moti čimmanj. Krog se zapre - nacionalna kulturna politika skuša na vse kriplje doseči, da se sliši glas državnih kompozicijskih umetnikov, obenem pa z utišanjem vseh drugih, celo tistih, ki jih v določenih krogih na tujem poznajo dovolj dobro, samo podpre občo gluhoto. Ne sliši se niti bogato subvencioniranih; denar je porabljen za dodatne namene. Kar ostane, je - naj ponovimo davno tezo - pravilno naravnan tuner v lokalu in čisto nič drugega. Od njega SAZAS pobere pristojbino, pri redkih inventivcih zapleni napečene cedeje, denar pa priloži k podpori ministrsko-skladateljske klike. Ali kam?

Fašizmi kajpada niso lokalnega značaja. Zadnje pol leta je budnim očem zapaziti precej glasbenikov iz ZDA, ki v borno subvencioniranem, a čezvse živem klubu sredi noči, vzhičeni nad svobodo glasb, ki se vrtijo tamkaj, in že rahlo okajeni zastavijo tirado. Igram hammondke, rečejo, denimo, nastopam v teh in teh zasedbah, igral sem že s tem in tem. - Zanimivo, pridi igrat za vstopnino, kar pridi, oder je tvoj. - Ja, ampak jaz bi raje igral za fiksen honorar, ker živim od tega. - V redu, potem pa se oglasi pri gospodu Brleku na Ljubljanskem gradu ali pa prosi za državljanstvo in kandidiraj za subvencijo ... Avant strunar Marc Ribot iz New Yorka, ki je pameten mož, je situacijo z drugimi besedami povzel takole: "Zdi se, da je prišel čas, ko mi vas potrebujemo bolj kakor vi nas." Bržda res, a s tole pomembno opazko - če oni le nastopajo za vrata in se medsebojno izobražujemo na alter načine, kajti kulturna politika je na glasbenem področju postala že docela amerikanarska. Ah, ko bi bilo vsaj verjeti, da takšni časi porajajo dobre godbe ...