Vzgoja bodočih zbiralcev

Art Basel, že 34. po vrsti, je namreč veliko več od banalne komercialne prireditve, na kateri se srečujejo in si izmenjujejo zavidljive vsote v trdnih valutah umetnostni trgovci, preprodajalci, založniki in zbiralci: je prvovrsten kulturni dogodek, sijajna razstava vrhunskih mojstrovin modernih klasikov, dopolnjena s pregledom najaktualnejših likovnih in fotografskih tendenc, videa in filmov, ki so jih posneli umetniki, z množico predavanj, razgovorov in srečanj z ustvarjalci, kritiki, kustosi, muzejskimi direktorji in drugimi akterji s svetovne umetniške scene, baselski muzeji, razstavišča in zasebne fundacije v bližnji okolici pa se posebej potrudijo, da so v sejemskem terminu na ogled skrbno pripravljene retrospektivne in tematske razstave, na katerih je moč osvežiti svoj (umetnostno)zgodovinski spomin ali ugotoviti, v katero smer se naravnava aktualna vizualna produkcija. Za slednjo je zlasti indikativen "Young Art Fair", vzporedni oziroma spremljajoči sejemski dogodek, umeščen na "baselsko Metelkovo", v nekdanje proizvodne in upravne prostore pivovarne Warteck, Liste 03, kjer se predstavljajo galerije, ki delujejo izven tržnega mainstreama, med njimi od lani tudi ljubljanski ŠKUC.

Kar je v Baslu posebej fascinantno, je njegova identifikacija s kulturo, ki ni samo deklarativna in omejena na zdaj že legendarni, za mednarodni art tribe skorajda obvezujoč sejemski teden, ampak traja vse leto in se kaže takorekoč na vsakem koraku. Mesto, ki ga je po številu prebivalcev komaj za pol Ljubljane, že vsaj pet stoletij izpostavlja svoj svetovljanski značaj, ne zapira se v domačijsko samoljubje in zaveda se (v vseh pogledih, tako skozi svoje javne ustanove kot skozi zasebno pobudo), da ga odprtost v svet lahko kvečjemu obogati in to brez strahu, da bi morebiti ogrozila kakšno švicarsko specifičnost. Zato so zbirke baselskih bank, zavarovalnic in drugih podjetij sestavljene iz modernih in sodobnih stvaritev avtorjev, ki prihajajo z vseh koncev sveta, ravno tako neobremenjeni pa so pri nakupovanju umetniških del posamezniki, ki jim družinski ali osebni proračun dopuščata, da v ta namen porabijo večjo ali manjšo vsoto denarja. Toda zbiralce je treba vzgajati in čim bolj zgodaj se ta vzgoja začne, tem bolj vidni so rezultati...

Med izstopajočimi razstavnimi kapacitetami, zgrajenimi v zadnjih letih, sta v Baslu muzej Jean Tinguely (arhitekt Mario Botta) in Fondacija Beyeler (arhitekt Renzo Piano)v bližnjem Riehenu, kamor vas iz mestnega središča v pičlih desetih minutah pripelje tramvaj. V Tinguelyjevem muzeju bo še do konca septembra na ogled pregledna razstava Ivana Punija (1892-1956), umetnika, ki je izšel iz okolja ruske avantgarde nekje med kubizmom in konstruktivizmom, se nato za krajši čas preselil v Berlin in se nazadnje - po 1924 - ustalil v Franciji, kjer je postal Jean Pougny, njegovi zgodnji avantgardistični eksperimenti pa so izzveneli v ekspresivno figuraliko s poudarjeno koloristično noto. Ko sem si ogledoval njegova dela, sem med obiskovalci muzeja opazil tri, štiri skupine šolarjev (ocenil bi, da so stari 10-12 let), ki so pazljivo sledili razlagam muzejskih kustosov, si delali zapiske ali v svoje zvezke skicirali posamezne kompozicije.

Ogled razstave zanje pač ni bil zgolj priložnost, da tisti dan zapustijo šolske klopi, ampak ravno tako resno in zbrano dogajanje kot pouk. Vem, da si tudi kustosi-pedagogi v slovenskih muzejih prizadevajo pri šolajoči se mladeži vzbuditi zanimanje za umetniške dosežke in da v to vlagajo nemajhne napore, toda kaj jim lahko ponudijo iz svetovne umetnostne zakladnice? Bore malo - iz zgodovine komaj kakšno delo predstavnikov minornih lokalnih šol, iz moderne praktično nič, tisto peščico dosežkov sodobnih avtorjev, ki jih je v zadnjem desetletju pridobila Moderna galerija, pa je moč videti le kot "novo pridobitev", potem pa poniknejo v galerijskih depojih.

Današnjemu času ustrezne razstavne kapacitete so na Slovenskem le pobožna želja, pregledne razstave modernih klasikov popolna iluzija, občasne selekcije še tako renomiranih tujih in domačih kuratorjev pa žal ne zadostujejo za vzgojo potencialnih zbiralcev - hišo je namreč treba začeti graditi pri temeljih, streha (s smrečico ali brez nje) ne more kar nekje lebdeti. Zatorej ni nič čudnega, da tudi mlajši, ki se bodisi iz resničnih ljubiteljskih, bodisi iz prestižnih nagibov odločajo, da bodo del svojega zaslužka namenili kupovanju likovnih stvaritev, (pre)plačujejo že kar sapo jemajoče zneske za tretjerazredne Jakopičeve in petorazredne Jamove slike, ker boljših že dolgo ni več na trgu ali pa so zelo, zelo redke in temu primerno dražje, medtem ko se jim zdi odšteti 500 ali 1000 evrov za sodobnika že nezaslišano visoka vsota. Ne pomaga jim noben MBA s Harvarda ali kake druge prestižne tuje univerze, tudi to, da so danes v Frankfurtu, jutri v New Yorku in naslednji dan v Tokiu, jih ne prepriča, da bi malce pogledali čez domači plot tudi pri izbiranju umetnin, še vedno jih je temeljno vodilo, da je zanesljivo le tisto, kar je "domače", primerno postarano in preverjeno. Za nameček pa še trdijo, da je država preveč širokogrudna pri subvencioniranju (sodobne) kulture...

povezava