Nacionalnemu kulturnemu programu v slovo

Vanj se lepo vpisuje celotna brkljarija državnih vzgojno-populističnih nakan, ki v bistvu, kot posledica realnih ekonomskih ukrepov (kulture) razvitega kapitalizma, tvorijo - nesporazume iz nečimrnosti; simptom nekako anksiozne, za samonikel um prehitre predanosti "okusom": Nekdo - za zgled - zahaja izključno na koncerte predklasične; baročne; renesančne ... glasbe, in ta je potem za tovrstnega konzumenta pionirska, izvirna "zahodna" glasba; tak osebek terja, če ponazorimo plastično, "avtentična" glasbila, "čisto" intonacijo, beri tudi: negibno telo. Kdo drug odvrže evropskost z vso nonšalanco in jo s tem tudi in na prvi pogled hitreje "prepozna", toda kaj, ko ta "prepoznava" vključuje zgolj in samo izhodišča evropske glasbene vede, torej je spet na delu nenadejana ožina. Tretji, vzemimo, se izognejo tako mistiki kakor strokovnosti, a so s tem prikrajšani za opazovanje kulture zasebnega interierja, "dvora" (vulgo: jet-seta) pa, recimo, še za misel o glasbi. Zapletene razlike. Kako konzumentom najrazličnejših glasb, muzik, godb, obenem s "svobodo konzumiranja" predočiti, da čisto zraven njih živi drug, njihovemu podobno okrnjen, osiromašen svet, ki tako kot oni prisega na divergenco užitka, izključno na užitkov "del"? Kako naj bo tem konzumentom jasno, da je delitev na glasbe, muzike, godbe, njim in njihovemu očarljivemu muzičnemu objektu vnanja in je prihajala zmerom nekako "kasneje", če je bilo kdaj v zgodovini treba, pa dobesedno z dekretom (npr. "degenerirana umetnost" pod nacisti, katerih iznajdba je danes seveda v rabi dosti učinkoviteje, kot je zapaziti)? In če bi bilo tem konzumentom prezentno dejstvo, da je razparcelirano stanje, ki zadeva glasbe, muzike, godbe, do potankosti identično "upravnim" postopkom in nasledkom zunaj njih, potem bi zahajali na kaj raznolike koncerte in se oboroževali z najrazličnejšemi posnetki. Z drugimi besedami, v akustičnem svetu bi ravnali aktivistično - poskrbeli bi, da je obzorje čimvečkrat ostro. Na tej ravni v simbolni, kulturni kapitalizaciji ni razlik, dokler le obstaja možnost za "družbo" kot "kolektivno telo", subjekt "brez odvečnih vprašanj", dokler je kje še kaj prostora za razrešitev paranoje. In "sceni", "subkulturi", "untergruntu" je preseganje zgoraj opisanega stanja vpisano v strateški register kakor "hladna glava in vroče srce". Brez takšnega preseganja namreč "scena", "subkultura", "untergrunt" ne zgubijo narekovajev in grejo po večni poti "iskanja identitete".

Lepota subjekta je ravno ta, kakor vemo iz teorije, da mu za subjektnost ne rabi nikakršna "identiteta". Mirno živi brez nacionalne, religijske, kulturne ... pripadnosti. "Identiteta" je subjekt lahko kar sam. Subjekt navsezadnje tudi je identiteta. Rani Althusser je zapisal pretresljivo, toda za sleherno aktivacijo, ki hoče napeti vrv med tekstom in potencialnostjo njegove materialne sile, odrešujočo misel: "Subjekt, to je meja notranjega sveta." Zunaj te meje nima smisla, pa ne le to, zunaj nje je - natanko rečeno - s subjektom neokusno razpolagati, ker je potem kot tak tudi sam na razpolago. Biti na razpolago, to pa je temelj novodobnega kapitalističnega pritiska, linearna razširitev nadzornih mehanizmov izza "tekočega traku" v urad; na fuzbalski teren; v BTC; v intimo; na koncert enoznačne glasbe, godbe, muzike, če hočete. Razpoložljivost je precej resnejši izraz kakor prostitucija, kajti oropan je vsakršne socialne dimenzije, vsakršne osebne zgodbe; nima prav nobene avtonomije več. Razpoložljivost je večinska kapitalistična mentaliteta; kdor se ji upre, ima v sebi krepko razpoznavne antikapitalistične komponente. Kot nas učijo pretekli mesci, tak osebek v sebi nosi klico terorizma, huliganstva, anarhije in prenekatero drugo sovražnost. Festivali vseh vrst, ulična aktivacija, miselni angažma, vse to je tačas premalo, da se usodna oznaka sprosti - razloček med prebivalstvom je kvečjemu bolj in bolj okrepljen, ne da bi prebivalstvo k temu sploh kdaj kaj pripomoglo.

Pred dnevi sva si nazdravila s prenicljivim glasbenim kritikom. Malo je pomislil, kaj reči, zatem pa izjavil tale dovolj precizen stavek, ki kot nekakšen epitaf povzema gornje teze: "Na sproščenejše čase v glasbi!" Kritik je imel v mislih prav pretočnost, kulturno kanalizacijo, kar sodi k slehernemu oblikovanju subjektne drže: "Ni nujno, da se zmeraj srečava na istih, na predvidljivih krajih, ..." bi porekli v strastnejšem ljubezenskem pismu.

K tejle zasnovi nas je - kdo bi si mislil? - spodbudil vse osuplosti vreden podatek, da je neka časnikarka klicala festivalsko direkcijo prav tistega etabliranega festivala, na katerem sva trčila s kritikom, kako to, da podpisani v njihovi organizaciji vodi tainta razgovor, ko pa ja "prihaja z Metelkove", ki je nekje "drugod". Kulturna politika, skratka, v živo; senzacija zamaskiranih lončnic. Bilo je tistega poletja, ko se je prebivalstvo bolj klavrno poljubljalo in rokovalo v pozdrav. Razpiranje avtonomnih con mahoma ni bilo več medijsko privlačno. Prav tako tisto leto je kulturni del uradne politike postal trojanski krof neoliberalnih regulacij. Za tiste z zgodovinskim spominom: spet smo prišli v razdobje stabilizacije.

(Kultura, to je slej ko prej zbirka etičnih principov in praktičnih veščin, ki zanje velja, da nimajo niti najmanjše zveze z "nacionalnimi programi" in podobno, za obstoj vsakršne kulture pogubno šaro. Oziroma drugače - stanje duha v državi venomer sporoča: Kritičnost je nekulturna, če ne, bi bil tudi program nepotreben.)