Je res vse škart - razen Plečnika?

Naj so mestom, provincam, deželam, kraljestvom ali celim imperijem vladali najrazličnejši samodržci bolj ali manj krvavih rok, naj se je v zametkih in neštetih možnih odtenkih demokracije tako ali drugače odražala "volja ljudstva", so arhitekturne stvaritve v najširšem pomenu besede - od posameznih stavb in njihovih sestavnih delov (na primer, stolpov) prek vrtov in parkov oziroma tistega, kar danes označujemo za krajinsko arhitekturo, do temeljnih ali kompleksnih urbanističnih rešitev - bodisi neposredno, bodisi prek sofisticirano kodiranih sistemov pomenjenja prepričljivo odražale vrednote in zablode dominantnih ideologij. Tako kot se je ena oblastniška garnitura rada izprsila s simboli svoje moči in vpliva, se je druga (tista, ki jo je premagala v oboroženem boju za prevlado ali nasledila po kašnem drugačnem spletu okoliščin) praviloma najprej znesla nad izstopajočimi označevalci prostora, s katerimi se je dotlej ponašal premagani "režim". A ni nam treba segati samo v oddaljena stoletja osvajalskih pohodov, širjenja "edine prave" vere z ognjem in mečem (pri čemer je popolnoma vseeno, če se je to ogabno sprenevedanje dogajalo v znamenju križa ali polmeseca) ali medsebojnih obračunov med plemiškimi klani in parvenijskimi prakapitalističnimi rodbinami, nasilja nad arhitekturnimi dosežki in javnimi spomeniki je več kot preveč tudi dandanes, tudi tam, kjer ne prihaja do državnih udarov, vojaških prevratov ali terorističnih napadov. Po vseh demokratičnih merilih izvoljena oblast se v svoji samovščeni opijanjenosti z močjo odločanja ne obnaša dosti lepše od barbarskih klavcev in verskih gorečnežev, kar ji ni všeč ali pa ne more več zadovoljiti njenega nenasitnega pohlepa, preprosto poruši, odstrani ali osiromaši do neprepoznavnosti, čeprav se ji stroka in prizadeta javnost zoperstavljata s še tako tehtnimi argumenti - kadar se ji pač oziroma če imata sploh priložnost povedati svoje mnenje. Interes kapitala, cepljen na duhovno bedo in popolno brezbrižnost do vsega, kar ne prinaša neposrednih koristi, očitno preglaša vsakršen zgodovinski spomin in odgovoren odnos do (kulturnega) okolja.

Odkar je slovenski establishment po Burkhardtovi zaslugi v pariškem Centru Georges Pompidou spomladi 1986 dokončno konsakriral Plečnika in njegovo mesto v slovenski arhitekturi izenačil s primatom Prešerna v nacionalni književnosti, se zdi vse drugo, ustvarjeno na področju prostorskega izražanja, tako minorno in komajda omembe vredno, da se lahko mirno zruši, po mili volji prezida ali zanemari kot zadnji škart. Še zgodovinska patina ni več nobeno jamstvo, da bosta pomembna stavba ali stavbni kompleks obravnavana z dolžnim spoštovanjem vsaj z vidika spomeniškovarstvenega pragmatizma, če že ne v smislu ohranjanja kulturnega in civilizacijskega izročila, ki po naravi stvari preživi brutalni izbris materialnih dokazov obstoja posameznega objekta. Najnovejši primer tozadevne oblastniške arogance je imenitna Vurnikova palača v najožjem središču Ljubljane, na Miklošičevi cesti, do nedavna sedež ukinjene Agencije za plačilni promet, zdaj pa v pristojnosti vladnega servisa skupnih služb. Le-ta se, kot kaže, na arhitekturno in likovno mojstrovino Ivana in Helene Vurnik preprosto požvižga, saj jo že več kot pol leta uporablja za skladišče v kartonaste škatle zložene šare in pisarniške opreme, ki je pripadala bivšemu uporabniku. Če bi bilo tisto, kar je v škatlah, kakorkoli pomembno, bi verjetno našlo svoje mesto kje drugje - kot ga najde vse drugo, kar se zdi birokratom vredno shraniti, tako pa le kazi interier in ga dela za nedoločen čas nedostopnega. Zakaj, čemu, kdo naj bi bil za to odgovoren?

Če ta poznosecesijska stavba (vsaj zaenkrat) še ni utrpela radikalnih fizičnih posegov, pa se ti toliko pogosteje dogajajo objektom iz obdobja moderne. Razvpita predelava (dejansko, uničenje) Ravnikarjevega interiera v pritličju zgradbe Nove Ljubljanske banke na Trgu republike je takorekoč "lanski sneg", šušlja se, da še veliko krutejša usoda čaka občinsko poslopje v Kranju (zmaga na natečaju 1954, realizacija 1960, ena ključnih Ravnikarjevih arhitektur). Pred tremi leti so izginile z mestnega obličja Učne delavnice Zavoda za gluho mladino, zgrajene 1963 po načrtih Savina Severja, ob Edvardu Ravnikarju verjetno najizrazitejšega modernista med povojnimi slovenskimi arhitekti, kakor tudi paviljon za tehnične preglede AMZS, lani pa še razstaviščna zgradba Gorenjskega sejma v Kranju, obe Severjevi stvaritvi. Nobeni protesti iz strokovnih vrst niso zalegli, ko se nekdo "zgoraj" odloči, rinežev in macol ni moč ustaviti, stroka in javni interes gor ali dol! Simbolov urbanosti in rezultatov kreativnega prostorskega razmišljanja v deklarirano demokratični Sloveniji na začetku tretjega tisočletja ne skrunijo več divje horde, ne podirajo jih besni vojščaki srepega pogleda, ampak jih uničujejo prijazno smehljajoči se okravateni barbari, ki jim je edina skrb, kdaj bodo lahko za seboj zaprli vrata svojih pisarn in odbrzeli do izbranega igrišča za golf. Je res Plečnik vse, kar sme od slovenske arhitekture 20. stoletja o(b)stati?