Brane Kovič

27. 8. 2003  |  Mladina 34  | 

Jadikovalski gobezdači

Vladni naskok na avtorske honorarje

© Tomo Lavrič

Kleptokratska svojat, ki že dobro desetletje spreminja to državo v eno samo veliko igrišče, na katerem si po mili volji nenehno izmišlja nove in nove tatinske igrice z namenom, da bi si še bolj nabasala svoje prepolne žepe, je perfidno izkoristila čas dopustov in nonšalantno obelodanila svoj najnovejši predlog, kako od državljanov postrgati dodaten drobiž, s katerim namerava vsaj nekoliko zakrpati vse večjo proračunsko luknjo, ki se nezadržno širi zaradi njene nerazsodnosti, objestne razsipnosti in že kar pregovorne upravljalske nesposobnosti. Ker ne more (in marsikdaj zaradi povsem konkretnih razlogov tudi noče) pobrati davkov in prispevkov od tistih, ki denar in premoženje (oboje nemalokrat sumljivega izvora) imajo, se je odločila, da bo udarila po tistih, ki ne enega, ne drugega nimajo v izobilju, tisto, kar premorejo, pa so si pridobili izključno z lastnim delom in ne s tem, da preprosto hodijo v službo in redno dobivajo plačo tudi, če so rezultati njihovega početja slabi ali celo nični. Usekati namreč kani po avtorskih honorarjih in linearno zmanjšati delež doslej priznanih materialnih stroškov za opravljanje avtorskega dela, da bi se ji tako na ta račun v njeno ravbarsko malho nabralo še nekaj krepkih odstotkov od razlike med tistim, kar naročnik plača in tistim, kar avtor dejansko prejme za svojo stvaritev ali opravljeno storitev.

Na videz se sicer zdi, da so razlike v materialnih stroških med posameznimi področji avtorskega delovanja res ogromne, toda če upoštevamo vse dejavnike, ki določajo pogoje kvalitetnega dela različnih avtorjev, postanejo nesorazmerja skorajda zanemarljiva. Dejstvu, da za uresničevanje svojih avtorskih zamisli najvišjo ceno plačujejo kiparji (zaradi cen materiala in tehničnih postopkov, kot je na primer vlivanje v bron), bi težko ugovarjali; prav tako pa bi bilo naivno in krivično, če bi stroške, ki jih imajo pisatelji, prevajalci, kritiki in vsi drugi pisci, reducirali zgolj na ceno pisalnega pribora (danes seveda računalnika) in papirja. Avtor, ki vztraja v samostojnem poklicu in dela doma ali v najetem prostoru (ateljeju, biroju, ipd.), mora k stroškom dela poleg osnovnih sredstev prišteti tudi najemnine, energijo, vzdrževanje in vse drugo, kar je zaposlenim na voljo "v službi", ne da bi se jim to posebej poznalo pri plači - da niti ne omenjam plačanih dopustov, regresov in nadur vključno z delom ob nedeljah, praznikih in ponoči, zaradi katerega sindikati zganjajo tak huronski hrup. Če plače zamujajo, zaposleni zagrozijo s stavko in po potrebi grožnjo uresničijo (in vsespovsod, razen morda pri delodajalcih, požanjejo odobravanje - ker imajo do stavke pravico in najpogosteje tudi tehten razlog zanjo, tega jim nikakor ne odrekam); če avtorskih honorarjev ni in ni kljub vsem podpisanim pogodbam in na njih navedenim rokom, avtorji lahko samo čakamo in upamo, za kakršnekoli zamudne obresti pa se lahko samo obrišemo pod nosom, razen če smo se pripravljeni nekaj let vleči po sodiščih in porabiti za odvetnike bistveno več, kot znaša neizplačani honorar z vsemi obrestmi vred - zato ga najverjetneje ni bedaka, ki bi to možnost (v lastno škodo) "izkoristil"...ob dejstvu, da se večina avtorskih honorarjev vrti med nekaj deset in nekaj sto tisočaki.

Ko so vladni uradniki prišli na svetlo s svojimi voluharskimi načrti za naskok na avtorske honorarje, se je v časopisju pojavilo nekaj "odprtih pisem", ki so jih podpisali predsedniki različnih stanovskih društev, skupin in sekcij ter kakšen prizadet posameznik, ki si z avtorskim delom zagotavlja eksistenco. Pustimo to, da so med njimi tudi takšni, ki si kot avtorsko delo med drugim obračunavajo pisanje uradnih dopisov, bolj zaskrbljujoče je, da so vsi ti "protesti" v glavnem jadikujoče gobezdanje o vzvišenem poslanstvu kulture in umetnosti v kontekstu narodove (samo)podobe, situacija pa je takšna, da bi bilo treba odločno udariti po mizi in reči: "Dovolj je! Ne norčujte se iz nas!". Edino, kar lahko prepreči uresničitev te absurdne ofenzive na bolj prazne kot polne žepe, je vsesplošna stavka, la huelga general, bojkot, popoln avtorski molk! Naj vsi samostojni kulturni delavci vrnejo svoj status in se prijavijo na enotah zavodov za zaposlovanje, naj vsi svobodni novinarji in drugi pisci, prevajalci, pisatelji in pesniki prenehajo pisati in naj ne nasedajo floskulam, da oblast komaj čaka, kako si bo sredstva za kulturo črtala iz proračuna! Že samo pišoči avtorji, brez asistence drugih avtorskih sfer, lahko sprožijo plaz, ki bo povzročil hudiča in pol - najprej bo zaškripalo v uredništvih in založbah, potem se bo sesula tiskarsko-grafična branža, v izgubah se bo začela utapljati papirniška industrije in tako naprej...Potem pa naj kar pride kakšna Milojka Kolar na televizijo razlagat, koliko je država prihranila oziroma koliko je državni proračun pridobil z višjimi davki na avtorske honorarje, bo prav zabavno videti, kdo ji bo ploskal.

Seveda do stavke ne bo prišlo, kulturniška in ostala srenja, ki živi od avtorskih honorarjev, je preveč cagava, otopela in ne nazadnje, preveč samoljubna, da bi bila zmožna radikalnih odločitev, kaj šele radikalnih dejanj. Njeni izvoljeni ali samooklicani predstavniki bodo sicer morda napisali še kakšno jadikujoče pisemce v rubriko "Prejeli smo", potem pa tudi teh milih tožbic ne bo več, vladni predlog bo stopil v veljavo, ljudstvo bo životarilo naprej in se pustilo nategovati v nedogled - da je bilo kdaj kaj drugače, si nihče niti pomisliti ne bo upal!