Mračnjaštvo

Kaj mi povzroča slabo vest? Popustil sem neki želji, se ji podredil, si jo izpolnil, s tem pa sem se prekršil čez nekaj temeljnega. In ker je smrt nedvomno temeljni (dokončni) problem vsega živega, lahko res rečemo, da je na delu nekaj "proti življenju". Še več, v slabi vesti najdemo tudi "izvirni greh", namreč, da sem v fantaziji že storil dejanje, še preden sem ga (in celo če ga nisem) storil zares.

Vendar pa v nasprotju s teologi ne mislim, da je slaba vest božji opomin, ker delam nekaj narobe, temveč da je "bog" človekov poskus, kako pomiriti slabo vest. Poglejte nasmejani obraz na smrt obsojenega terorista, ki je nedavno polnil medije. On že nima slabe vesti. Prav bog mu je dal pravico, da ubija. Imel bi jo le v primeru, če bi izdal svojo stvar, ki ga tako tudi s tem veže nase.

Moč vere je v tem, da odplavi slabo vest in omogoči strahotna dejanja, samo da so za pravo, našo stvar. To jim torej pomeni življenje: ne naše, vaše, njihovo življenje, temveč življenje stvari. O življenju govorijo v metaforičnem, ne dobesednem pomenu. Tega so odpravili že na začetku, saj se zanje življenje šele začne, ko se za nas konča. Tako je smrt pogoj za življenje stvari - tudi naša smrt, čeprav gre za njihovo stvar. Smo že vključeni v njihove sheme.

Toda taka kritika nima nobene teže. Zgreši poanto. Ne le zato, ker ob verskih resnicah ni mogoče "imeti prav", temveč tudi zato, ker je pravo bojno polje nekje drugje. Sploh ne gre za vprašanje resnice in zmote. Morda je največ, kar lahko napravimo, to, da opišemo protislovja, ki jih proizvajajo.

Poslušajmo nadškofa. V zadnjem tv intervjuju je poleg namiga, zakaj je v resnici prišlo do boljševiške revolucije (niso več prenesli nenehnega zvonjenja cerkvenih zvonov), ponudil tudi zanimivo interpretacijo iraške vojne: njen namen naj bi bil uveljaviti demokracijo na Bližnjem vzhodu, da bo Izrael varnejši. Zanimivo je to zaradi razumevanja demokracije kot sredstva za izvajanje imperialistične politike.

Saj ne, da se moti. Kot rečeno, ni problem v tem. Problem je v tem, da prevaro sprejema. Tako zlahka in nekritično lahko podaja imperialistično logiko samo zato, ker jo uresničuje tudi sam. Cerkev je v Sloveniji politična, da bolj ne bi mogla biti. Vse njeno delovanje je usmerjeno v boj za oblast. Polastiti se poskuša ideoloških aparatov države, zlasti šolstva, medijev in kulture, in če se ji to posreči, je de facto že na oblasti (oz. so tam njeni produkti). Cerkveni funkcionarji to ambicijo sicer vehementno zanikajo, a njihova dejanja govorijo drugače.

Seveda to ni politika slovenske cerkve, ampak Vatikana. Morda gre v ofenzivo zato, da bi nadomestil zamujeno. Lep kos sveta je že imel v žepu (spomnili se bomo, da se je cerkev širila po kolonijah), a si je marsikje zapravil položaj zaradi paktiranja z domačimi in tujimi izkoriščevalci in diktaturami. V Severni Ameriki in "stari Evropi" praktično nima možnosti (tudi v svojih nekdanjih utrdbah Španiji in Italiji ne), pač pa ponuja priložnost "nova Evropa", npr. Poljska, Hrvaška, Slovenija. Tu so ljudje še dovolj zbegani, da kupijo vsakršno avtoriteto, ki se dovolj agresivno propagira (cerkev na tem tržišču nikakor ni osamljena). In če se ji posreči tukaj, dobi s tem novo moč tudi na mednarodnem prizorišču ...

Nadaljujmo s protislovji. Pred časom je nadškof dr. Rode izjavil, da so katoliki v Sloveniji diskriminirani - ves govor je bil objavljen na prvi strani Dela. Spet drugič je rekel, da so mošeje (med drugim) politični prostor, pozabil pa je dodati, da to slovenske cerkve niso nič manj - so prav zgled političnega prostora -, in za povrh je to povedal v uniformi.

A tudi konkurenčne religije si lahko med seboj pomagajo. Nadškof nam je zagotovil, da se katoliki, pravoslavni kristjani, muslimani in judaisti strinjajo o temeljnih moralnih vprašanjih. To naj bi nas prepričalo, da gre za nekaj res temeljnega. No, v resnici pove samo to, da ni nobene razlike, ali je na oblasti katoliška, pravoslavna, islamska, judaistična ali kakšna druga ortodoksija. Vse so npr. enako sovražne do človekovih pravic.

Naprej. V prijaznem kramljanju na tv ob elitnem času nadškof obnovi katoliške argumente zoper homoseksualnost, kot jih je oblikoval kardinal Ratzinger, in jo (v svetopisemskem jeziku) opiše kot gnusobo - nato pa izjavi, da narašča nestrpnost do katoliške cerkve.

Nadškof je z nekakšnim obratom obnovil duha kardinalovega pisma, kjer razločno piše, da lahko homoseksualni ljudje povsem upravičeno pričakujemo nestrpnost, če bomo preveč zahtevali. Kljub neznosnim protislovjem spet ne moremo reči, da to ni res. Podobno misli moj prijatelj, ki je Jud - o svojem judovstvu. Namreč, da tega ni dobro obešati na veliki zvon, ker nikoli ne veš, kdaj se bo zgodil pogrom. Moj prijatelj in kardinal govorita o isti stvari, le da z nasprotnih položajev, kajti nestrpnost, pred katero nas svari kardinal, je ravno program njegove institucije, katoliške cerkve. Tako je npr. katoliškim politikom naloženo, naj glasujejo proti izenačevanju homoseksualnih zvez s heteroseksualnimi. (Ločenost cerkve od države? Morda v kakšnem drugem vesolju.)

Pustimo ob strani, ali je cerkev res nekoč celo posvečevala homoseksualne zveze, kakor dokazuje John Boswell. Tudi mimo te nelagodne teme že dolgo ni imela tako radikalnega stališča o čemer koli - morda vse od zagotovila, da hudič res obstaja. Je bila napaka, da je v kritičnem zgodovinskem trenutku ravnala revolucionarno (namesto kakor po navadi konservativno) in postavila na čelo paranoičnega Vzhodnoevropejca? Že mogoče, da je papež nezmotljiv (paranoični še toliko bolj), toda kardinali, ki ga volijo, menda niso.