Berlin - 2000 let judovske zgodovine

Obisk Berlina je pravi balzam za dušo človeka, ki uživa v kulturi. Kamorkoli te zanese pot, v muzej, galerijo, na teoretsko predavanje, na plesni festival, povsod se tare ljudi, ki kulturne dogodke spremljajo najmanj tako radostno kot Slovenci obiskujejo trgovska središča. Kulturna podoba Berlina navdušuje! Se prav pozna, da si v večmilijonski prestolnici, kjer je zahtevne ciljne publike za kulturo malo morje. Berlinčani so kot obiskovalci kulturnih prireditev praznik za umetnike; čuti se, da predstave spremljajo z zanimanjem in jih ne glede na umetniški domet nagradijo s prijaznim aplavzom.

Ena poglavitnih atrakcij je novi Judovski muzej arhitekta Daniela Liebeskinda. Ta se prav zdaj ukvarja s snovanjem središča, ki naj bi na mestu newyorških dvojčic počastilo spomin na dogodke slovitega 11. septembra. No, ravno v Berlinu mi je prišlo na uho, da ga menda nekateri lobiji poskušajo zriniti od projekta, kar se pri tako pomembnih arhitekturnih posegih kaj rado dogaja.

Judje so svoj muzej v Berlinu dobili že leta 1933, vendar ga je gestapo zaprl pet let kasneje. Januarja 1999 so novo Liebeskindovo poslopje, ki se drži stare baročne stavbe, prvič odprli za radovedne oči, čeprav tedaj v muzeju na ogled še ni bilo nobene razstave. Že prazno stavbo si je v prvih dveh letih ogledalo 350.000 ljudi (se pravi vsa Ljubljana z okolico) in postal je berlinska znamenitost. Septembra 2001 so v poslopju postavili razstavo Dve tisočletji judovske zgodovine, ki je že leto kasneje privabila 650.000 obiskovalcev in muzej uvrstila v skupino najbolje obiskanih nemških muzejev.

O nenavadni cikcakasti arhitekturi novega muzeja so se svetovni mediji na veliko razpisali. Prav gotovo drži, da je skrajno simbolično Liebeskindovo poslopje res nekaj posebnega in obiskovalca nikakor ne pušča neprizadetega. Strokovna javnost ga razglaša bodisi za arhitekturno mojstrovino bodisi za skrpucalo. Veliko očitkov se nanaša predvsem na to, da že samo poslopje v kontekstu judovske zgodovine daje prevelik pomen holokavstu. Ker nisem strokovnjakinja za arhitekturo, na tem mestu ne morem spraviti skupaj prav nič epohalnega o stavbi, ki jo je Liebeskind, čigar družino so pomorili v taborišču, ustvaril tudi pod vplivom Schoenberga in Walterja Benjamina. Kot obiskovalka muzeja pa odkrito priznam, da me je obisk te stavbe pretresel in da sem pod vplivom arhitekture tudi fizično začutila vsebino razstave.

Najmočnejši doživetji sta obisk "stolpa holokavsta" in vrta E. T. A. Hoffmanna. Pred vhodom v stolp napis na tablici pri vratih opozori, da prihajamo v prostor, posvečen Judom, ki so jih deportirali v koncentracijska taborišča. Sami se znajdemo v temnem stolpu, v katerega skozi lino na visokem stropu prodira tanek žarek svetlobe. Vezi z okolico izginejo, prostor je nem, vanj se zlivajo le neprepoznavni in povsem tihi zvoki, ki dajejo slutiti, da nekaj takšnega kot zunanji svet še obstaja. Kot kakšno drevo izruvani iz okolja in življenja, ki smo ga vajeni, se lahko nemoteno prepustimo meditaciji. Podobna izkušnja je obisk vrta, posvečenega nemškim Judom v izgnanstvu. Iz muzeja stopimo v sončen in vesel dan, vendar pa nas hoja po vrtu, tlakovanem z neravnimi kamnitimi ploščami, na katerih stoji labirint iz kamnitih stebrov, ki spominjajo na menhirje, navda z nenavadnimi občutki. Neravna tla nam onemogočajo, da bi zopet vzpostavili nekakšno temeljno ravnovesje svojega telesa v prostoru, kamniti labirint pa nas zbega in zmede; če bi imeli občutek, da je naše življenje usmerjeno v neki cilj, pot do njega pa je jasna in ravna, kar naenkrat ni več tako. Vse se v hipu razprši. Nikjer ni več gotovosti in nikjer opore. Kar zadeva Liebeskinda, mu je vsaj pri meni uspelo učinkovito posredovati droben delček tistega brezupnega občutka, ki so ga ljudje verjetno doživljali v izgnanstvu ali na poti v smrt, čeprav bo vsa globina tovrstnega spoznanja za večno ostala le njihova izkušnja.

Fascinantna je tudi stalna razstava Dve tisočletji Judovstva, ki je brez dvoma primer muzealstva 21. stoletja, kar me je navdalo z zadovoljstvom, priznam pa, da tudi z zavistjo. Z zavistjo ob misli na slovenske muzeje, ki še niso zapustili 19. stoletja. Nedavno sem obiskala naš ljubljanski Prirodoslovni muzej in ugotovila, da tistih nekaj ptic, medved in gamsi tam stojijo še iz časa, ko me je petletno tja za roko pripeljal oče. Kot da bi se čas ustavil. Na razstavi v Judovskem muzeju je obiskovalec vseskozi dejaven. Eksponati ne visijo le po stenah ali počivajo v vitrinah, veliko se jih skriva v različnih omarah, tako da si primoran odpirati predalčke, kot radoveden otrok, in se tako dokopati do informacij, kar zbuja nekakšno infantilno veselje. Če hočeš listati po talmudu, moraš pihati v računalniški zaslon, tvoja sapa pa lista po knjigi. Cela vrsta reči je predstavljena v obliki tridimenzionalnih projekcij, recimo srednjeveško življenje v Speyerju, Wormsu in Mainzu, kjer so tedaj živele najpomembnejše judovske skupnosti. Posamezna obdobja so predstavljena na podlagi orisov zanimivih biografij, med katerimi biografij žensk ne manjka. Kakšno olajšanje, saj me zgodovinski orisi Slovenije ponavadi spominjajo na moške kazenske kolonije, v katerih ženske ne obstajajo. Sedemnajsto stoletje je recimo predstavljeno z opisom življenja vdove Glikl (Glueckel von Hameln), ki je po smrti moža trgovca kljub številnim otrokom (mislim, da jih je imela kar enajst ali nekaj podobnega) zelo uspešno vodila moževo podjetje. Glikl je namreč avtorica prve ohranjene biografije kake Judinje. V nemščino jo je kasneje prevedla Bertha Pappenheim, sicer pomembna socialna delavka in feministka, ki je bila deležna tudi psihoanalize, tako da je kot pacientka zaslovela pod psevdonimom Anna O.

Zgodovina Judov na nemških tleh od leta 321, iz tistega časa so prvi ohranjeni zapisi, do danes ni predstavljena kot suhoparna navedba zgodovinskih podatkov neke brezimne množice, ampak kot usoda konkretnih ljudi in njihovih življenjskih zgodb, ki jo spremljamo v izpiljeno estetski, dinamični in tehnično dovršeni kombinaciji sodobnih medijev. Zelo intimno skratka, zato pa tudi učinkovito. Danes v Nemčiji živi približno 100.000 Judov, od tega se jih je 80.000 tja preselilo po razpadu Sovjetske zveze.

Za konec naj omenim, da je med številnimi berlinskimi kulturnimi dogodki ogleda vredna tudi obsežna retrospektivna razstava v berlinski Narodni galeriji Umetnost v NDR, o kateri se zadnje čase ravno tako prepira nemški tisk. Med štiristo razstavljenimi deli so na ogled številni avtorji, ki v času Nemške demokratične republike nikoli niso smeli pripraviti javne razstave in so svoja dela na ogled postavljali le doma, kjer so si jih ogledovali sorodniki, prijatelji in znanci. Posebno nezaželeni so bili konstruktivisti in ekspresionisti, ki so se cenzuri izognili le takrat, kadar so njihove stvaritve nosile ideološko sprejemljive naslove (recimo Revolucija v Čilu ipd.). Na razstavi, ki se skuša izogniti slikarstvu, ki je utrjevalo delavsko zavest socializma, uživamo ob mojstrstvu Wernerja Tuebkeja, A. R. Pencka, Hermanna Gloecknerja in mnogih drugih. Med številnimi obiskovalci je menda veliko Nemcev, ki so živeli v NDR in jih zanima, kaj je bilo skritega njihovemu pogledu. Življenje v NDR kot "oči, da ne vidijo". Žalostna in zanimiva zgodba.