Zakaj nimam dobrega mnenja o mnenjih

Zame je tole pisanje priložnost, da povem, kaj si mislim o čem. Bralčeva izbira pa je potem ... pravzaprav ni izbira mnenja, ne izbere si, na primer, mojega mnenja v nasprotju s kakšnim drugim, da bi ga imel za svoje. To ne gre tako. Vsaj mene samega (kot bralca) ne zanima toliko vsebina predstavljenega mnenja kolikor njegova predstavitev, ki je lahko (v različnih količinah) dolgočasna ali duhovita, poučena ali na pamet, poučna ali trivialna itn., mnenje pa si ustvarim sam - ali, še pogosteje, ga že imam.

Mnenja so na splošno precenjeno blago. Vsakdo ima kakšnega, marsikdo jih ima več. Mnoga med njimi si nasprotujejo, pa vendar smo skoraj vsi prepričani, da je naše mnenje pomembno. Tako v pismih bralcev včasih beremo: "Ne strinjam se z A, ampak z B." Komu mar? Tudi če A misli x, B pa y, sta lahko še vedno dobra prijatelja.

Problem nastane, če ima B kaj proti A. Njegovo "drugačno mnenje" je lahko posledica spora z A v kakšni drugi zadevi ali pa razmerja s kom tretjim, ki je v razmerju z A ... Če se situacija zaostri, lahko B vzame x kot trditev o dejstvu in tudi svoje mnenje razglasi za dejstvo. Ne reče: "Ne strinjam se z A, ki meni x, ker mislim y," temveč: "Ni x, ampak y!" ter oznani: "X je laž, y pa resnica." Vse to zato, ker je A iz nasprotnega tabora, za kateri koli boj že gre. Tega ne smemo podcenjevati, ker je mali B (se pravi: mali b) v vsakomer, ki je zapleten v kakšen boj. In kdo ni?

V tem nenavadnem vesolju lahko najbolj slaboumen konstrukt zaleže več kakor dobro poučeno, kvalificirano mnenje - če ima le dovolj podpore. Ali bo mnenje dobilo podporo, pa je odvisno od tako zunanjih dejavnikov, kakor je ta, kako se ujema s popularnimi predstavami in čustvi. To vedo tisti, ki bi radi navdušili ljudi za kakšen projekt. Primer je "strokovna ocena" britanskih obveščevalnih služb, da lahko Iračani aktivirajo biološko in kemično orožje v 45 minutah; z njo je Blair pridobival podporo za vojno v Iraku. Novinar, ki je spravil v javnost, da je to izmislek, se je v vprašanju pokojnemu znanstveniku izrazil takole: So spremenili poročilo, da bi bilo bolj seksi? In odgovor (po novinarjevi navedbi): Ja, da bi bilo bolj seksi.

Čeprav nismo vajeni presojati strokovnih mnenj po seksapilnosti, zelo dobro razumemo, kaj to pomeni: da je bila opravljena nekakšna kozmetična operacija, s katero so pomagali "dokazom" do večje prepričljivosti. Pustimo ob strani, kdo je operacijo izvršil in s kakšnim motivom. Navsezadnje si je mogoče predstavljati, da je podatek podtaknjen - da ga je dodal nekdo, ki je vedel, da bo, ko se zlomi ta podrobnost, padla vsa konstrukcija. To je snov za vohunske romane, zgodba o 45 minutah pa je itak Le Carr'Š v živo. (Zdaj se nakazuje še bolj presenetljiv zaplet. Če je Bela hiša res že ves čas v dogovoru s Sadamom Huseinom, kakor poročajo mediji, potem zlahka razumemo Bushevo in Blairovo samozavest, tudi ko se jima že vsi posmehujejo. Kako bolje opravičiti akcijo za nazaj kakor s Sadamovim osebnim priznanjem, da je imel Irak orožje za množično uničevanje? Seveda, če dogovor še velja ...)

"45 minut" je primer, ko naj bi bilo domnevno strokovno mnenje obveščevalnih služb omadeževano (ali zastrupljeno) z neverodostojnim podatkom. Še vedno torej računamo na strokovno mnenje, a vmes se je že vse spremenilo. Zdaj lahko opazujemo mafijsko-birokratski aparat, ki vodi svet, tako rekoč pri delu. Na svetu zato sicer ni manj skrivnosti, le bolj jasno nam je, kakšne vrste so - sprašujemo se, kdo je naročil strokovno mnenje, kakšni so interesi samih strokovnjakov ali strokovnjakinj in podobno.

V tej razsežnosti, recimo ji politična, ne razlikujemo mnenj po njihovi utemeljenosti, temveč po oblastnih interesih, ki jih uresničujejo. Vendar so sredstva pogosto preveč prirejena cilju, da bi zdržala resno presojo. Tako strokovnjak, zainteresiran za Kino Šiška, dokazuje, da Metelkova mesto proizvaja protislovja (kar je nedvomno res), zato je odveč (kar je precejšen preskok). Protislovij niti ne poskusi analizirati. Ta že kar banalen primer "notranjepolitičnega" boja sem vzel iz časopisa, ker me je zbodel, vendar je dovolj nazoren za to, kar hočem povedati.

Osebno, strokovno in javno mnenje se nenehno prepletajo. Vsakdo kdaj zaseda več položajev hkrati, govori kot prizadeta oseba, kot strokovnjak za kar koli že in tudi v imenu kakšne javnosti. Vzemimo dobrega političnega kolumnista, se pravi, Miheljaka. Njegovo mnenje je seveda osebno, vendar nikoli ne bo objavil misli, o kateri bi vedel, da je nestrokovna, in hkrati vsekakor tudi vpliva na javno mnenje - pa ne tako, da bi nam ponujal svoje, temveč tako, da nam s svojo analizo "razširi obzorje". Včasih je tako "zasedanje različnih položajev hkrati" tudi manj usklajeno: tv je zalotila neko gospo, ki je v nedeljo, ko je šla na referendum, kjer je bila proti, da bi bile trgovine v nedeljo odprte, mimogrede skočila še v trgovino, ker ji je zmanjkalo zelenjave.

Bolje kakor čemu drugemu ti "različni položaji" strežejo tehnologiji vladanja. Osebna mnenja so tipično neškodljiva. Mogoče jih je soočati po dolgem in počez, rezultat je v najboljšem primeru teater, v najslabšem se osramotijo osebe, ki jih izrekajo. "Osebno mnenje" (tudi strokovnjakov) vse prepogosto niti noče biti poučeno in zgolj povzema predsodke, ki krožijo, torej nikakor ni nujno (je celo zelo redko) izvirno. Strokovno (poučeno) mnenje je že nevarnejše, ker je orožje, ki se lahko obrne proti naročniku. Najnevarnejše od vseh pa je javno mnenje, čeprav ne zato, ker bi bilo nanj težko vplivati. Sami vidimo, da je le testo, ki ga mesijo vse mogoče "službe". Vendar nihče ne ve, kaj bo iz tega vzšlo in kdo bo pojedel kolač. Kandidatov (in kandidatk) je precej.