Kdor ne pleše, je plesalec

Umetnost, predvsem plesna, ki jo že lep čas intenzivno spremljam po najrazličnejših teatrih sveta, se mi včasih zazdi kot moda. Ženske revije so me že obvestile, da si je za letošnjo jesen treba oskrbeti torbice in čevlje z navdihom sado-mazo undergrounda, obuvala s kovinskimi aplikacijami in koničastimi petkami, ob katerih bi se vznemiril celo vitez Leopold von Sacher-Masoch. Bleščeče črno usnje, koža na koži, buri fantazijo, producira fantazme. Ja, celo letošnje tekmovalke za najlepšo ta hip so se zvirale v nekakšnih kostumih, da bi jih človek lahko mirno zamenjal za ne prav samozavestne in zato ne prav posrečene domine. Sado-mazo imidž je seveda le ena od možnosti v prihajajoči sezoni, malo bolj trda varianta, vznemirljiva in erotična, ki si jo lahko privošči ženska, če želi biti v trendu. Seveda pa si je mogoče izbrati tudi drugačne, malo bolj soft variacije retroromantike. Lahko pa se na vse skupaj preprosto požvižgaš in se po svetu potikaš v starih cunjah, a si vseeno faca.

Trendi se pojavljajo tudi v umetnosti. Ne menjavajo se vsako sezono tako kot pri modi, vendar pa vsaka dekada prinese kaj novega. Seveda so trendi v umetnosti veliko bolj kompleksna in zapletena reč. Trendi v plesu prihajajo kot valovi. Pred kakšnimi desetimi leti se je začel "pojav" govorjenja na odru. Številni plesalci in plesalke so se naveličali pozicije nemih rib, odprli so svoja usta, ki pri klasičnih baletkah seveda ostajajo večno zaprta in raztegnjena v umeten nasmeh, in zaslišali smo marsikaj, kar nam bo dolgo ali celo večno ostalo v spominu.

Nekaj let pozneje smo doživeli bum v soočenju plesa z body-artom. Ne telo kot mehanizem, ki virtuozno preizkuša svoje meje, temveč telo kot organizem, telo kot meso, ki ga je mogoče izmeriti, stehtati, raziskati, preveriti njegove tekočine in izločke, tudi raniti, prebosti ali pa preprosto samo je, nago, izpostavljeno pogledu. Med večjimi mojstrstvi te vrste je gotovo kultna predstava Telesa nemške koreografinje Sashe Waltz, za katero pravijo, da je po talentu sodeč naslednica Pine Bausch. Predstava se začne z antologijskim, boschevskim prizorom, v katerem se skupaj stlačena gola telesa valijo kot nekakšna amorfna gmota.

Trenutno pa, vsaj mene, najbolj bodeta v oči dva plesna trenda: invazija afriškega plesa na evropske odre in pa telo, umeščeno v plesni kontekst, se pravi na oder in po možnosti v okvir plesnega festivala, ki ne počne drugega, kot da se upira, da bi plesalo. Plesne predstave brez plesa, ki pa nikakor niso kot kava brez kofeina, saj te lahko pošteno zadenejo.

Najradikalnejšo izvedbo tega trenda oziroma smeri sem doživela pred kratkim, med ogledom fantastične predstave berlinskega plesalca Juana Dom''ngueza Vsi dobri vohuni so moje starosti, ki več kot uro ni počel drugega, kot da je sedel za mizo, na katero je polagal drobne listke papirja, katerih vsebino smo brali na projekcijskem platnu. Pripovedoval nam je o svoji plesni predstavi, ki smo si jo ustvarili kar v svojih lastnih možganih, ne da bi se bilo njemu samemu sploh treba premakniti s stola. V zgodbo je vpletel iskrive anekdote iz svoje biografije, pa tudi nekaj domislic, pobranih iz plesne teorije.

Po drugi strani pa se je zato zelo razigrala plesna teorija, ki smo jo navajeni spremljati kot bralci ali v obliki statičnih predavanj. Teoretska predavanja se zadnje čase spreminjajo v t. i. intervencije, v performanse, kakršne recimo uprizarjata teoretika performansa Andr'Š Lepecki (New York) in Eleonora Fabi''o (Rio de Janeiro), ki prepletata svoje teoretske monologe, vmes pa si strastno padata v objem in vroč poljub.

Trendi v umetnosti niso prav nič slabega, tudi prav nič naključnega, temveč izraz duha našega časa, vpliva spreminjajočega se okolja in aktiven odziv na dinamično življenje okoli nas in v nas samih, navsezadnje izraz živega organizma umetnosti, ki seveda ni nekakšen mumificiran in crknjen kadaver, čeprav v sebi nosi tudi zapis o svoji preteklosti.

Zelo pomembno je, da ima umetnost ob sebi ustrezno refleksijo, ki detektira spremembe, o katerih pišem. Vsakič znova me razžalosti kritika sodobnega plesa, ki jo že nekaj let izpod peresa Mojce Kumerdej objavlja naš osrednji dnevnik Delo. Prav na kulturnih straneh tega dnevnika že več let beremo pisarije, ki jih je mogoče uvrstiti med hujše kulturne škandale našega prostora. Kako lahko kdo kaj takšnega objavlja v tako pomembnem mediju, mi nikoli ne bo jasno. Zgodba pa še kar nima konca, čeprav se je javno zgražalo že kar nekaj pametnih glav. Verjetno si uredniki mislijo, da imajo spet opravka z razžaljenimi umetniki in producenti, ki bi radi, da jih kar naprej hvalijo. Pa ni tako.

Gre za to, da nas osrednji slovenski tiskani medij na svoji kulturni strani želi prepričati, da je plesna estetika in ideologija z začetka 80. let (razplesani plesalci) nekakšen meter za merjenje sodobnega plesa, čim bolj pašeš tja, tem boljši si, napisi v boldu pa prijazni. Kritičarka osrednjega dnevnika plesalke naravnost opominja, naj plešejo, če tega, grdobe grde, ne počnejo, si plesnih subvencij sploh ne zaslužijo, sporoča nam, da na svetovni plesni sceni ni nič novega (!?), med hujšimi žalitvami, ki jih izreka, je dejstvo, da je predstava trendovska, blagohotna pohvala pa je, če kdo ni v trendu. Grozljivo!

Da, tudi marsikateri ugleden časopis v tujini ima konservativno plesno kritiko, le da tam lahko že takoj razberemo, da gre za pisce, ki dobro poznajo svetovno plesno sceno in njene trende, če ne bi bilo tako, jih ne bi nihče objavljal, le da se ideološko vedno ne strinjajo z njimi. Pri primeru, o katerem pišem, pa gre za nižjo, infantilnejšo vrsto konservativnosti, ki izhaja iz neizobraženosti in odsotnosti referenčnega materiala, kar je še toliko bolj žalostno. Zares pronicljiva kritika umetnosti seveda presega osebno impresijo avtorja o tem, kako se mu dopade kakšna smer ali kakšen trend, ampak secira zapleten organizem umetnosti in njenega okolja, da bi dognala, kako in zakaj se je neki fenomen v umetnosti sploh pojavil in zakaj se stvari v reciklirani obliki kar naprej vračajo v določenem trenutku. Tudi merjenje umetnosti z eno samo šablono, ki je po vrhu vsega še zastarela, je zgrešeno. Je manj kot nič.

Kritiki včasih tarnajo, da premalo ali nič ne pomenijo. Motijo se. Ravno pri umetnosti, ki umre po vsaki predstavi, so še kako pomembni. Krojijo javno mnenje in okus, ustvarjajo zgodovino, vplivajo na umetniško sceno in tudi na razvoj le-te, saj so vsakoletne subvencije odvisne tudi od sočasne medijske refleksije, soustvarjajo trende. Dejstvo, ki ga navajam, seveda ne bo ustavilo dinamične plesne scene na naših odrih, je pa gotovo zelo škodljiv osel, ki vleče voz nazaj. Ne glede na vse: karavana gre dalje.