Ljubezen do politike

V zasebnem, intimnem življenju ljubezen in politika kot združena, enotna moč sevata prejkone samotnost, odklanjata izbiro oziroma jo z radikalnimi postopki, zahtevami, predlogi postavljata na stopnjo, kjer postane teoretsko ponosna, a v nji ni prav nič več prej znane erotike. Manj ko je izbire, več je namreč erotike, in več ko je erotike, šibkejša je politična zavest. Precej klavrno stanje, v katerem se ego in subjekt zavrtita okrog investicijske osi, ki pravzaprav niti ni pomembna, zgolj "meša glavo", a je poslednji preskus pred odločitvijo o radikalni osami. Mar nas politika - tista politika v najširšem smislu naših vsakdanjih ravnanj, obnašanj, smernic - nekako ne sili v dokončnost, ki nima prav veliko zveze s smrtnostjo, prej z njenim preseganjem, z nekakšnim suverenim političnim vihtenjem čez ljubezensko dramo, čez dinamiko, ki lahko prinaša kvečjemu slabe rezultate, kot so trenuten užitek, bežen utrip in nova frustracija. V svojem najradikalnejšem političnem razdobju se "osvobojen", "razrešen" subjekt tako zave, da so okrog njega predvsem "ljudje", takšni in drugačni, ni pa vnaprejšnje spolne delitve, ni spolov, ni "primarnega erosa" in podobnih odvečnosti, ki so mu begale glavo v puberteti. Mar je nekdo subjekt šele s tem, da mu ne bega glave prav nič razen (politične) teorije? Mar je ljubezen, ki zanjo velja, da je večvrstna, nekakšna skromna uteha na poti k politični radikalizaciji? Kam se pravzaprav naseli na novo osiromašen/obogaten eros?

Včasih so temu rekli, da sta anarhist, anarhistka že s tem da sta, kar sta, nujno tudi feministična, danes vidimo, da ustreznica zahteva od njiju še več, namreč celosten arzenal spretnih etičnih ukrepov, ki ustrezajo politični volji prostovoljno osamljenega subjekta. Naloga je velika, sredi nje se naseljuje paradoks, podoben tistim, spričo katerih anarhizem radi primerjamo z izvirnim krščanskim, celo asketskim duhom. Mahoma imamo neskončno veliko ljubezni, le "tiste prave" ni od nikoder. Politično radikalizirani namreč nikdar ne odpravimo "tistega pravega", le z vedno več rečmi se nam je ubadati. Če jih počnemo z ljubeznijo, je to dovoljšen razlog za vsaj dve alarmantni subjektni drži: 1) Zunaj nas ni le mnoštvo docela apolitične seksualne ljubezni, ki zanjo ne vemo več, od kod izvira, spomnimo se le, da je uničujoča in potratna, zunaj nas pa je tudi 2) precej poklicnih politikov, ki vse tisto, s čimer se sami pozorno (in z vso ljubeznijo) ukvarjamo iz dneva v dan, počnejo precej površneje od nas, pa še bogato nagrajeni so za to. Če smo pri tem zapažanju količkaj leninski in pristajamo, da je "najboljša politika premočrtna politika", potem se nam pred drvečimi očmi razgrne množica emocionalnih ukrepov, s kakršnimi se poji "njihova" politika - od nepotizma do sentimentalnega priseganja na ustavo, od prehajanja iz ene stranke v drugo do stanja, kjer je politika naposled samo še izgovor za pozicijo. Precej bedno torej - na eni strani glava ohranja trezno ljubezen, na drugi se čustva naseljujejo tam, kjer si misliš, da jim ni mesta.

Pretirana emocionalizacija politike in - z druge strani - racionalizacija ljubezni, dve nemogoči stanji v nemogočem razmerju se rešujeta z intuicijo. Srečati "pravo" osebo, početi "prave" reči. Najsi je termin intuicija še tako ohlapen, tačas nekako ni videti drugega, bolj optimističnega zastavka za prihodnost. Če posežemo v samo srž politične filozofije, je svetal dokaz intuitivnega postopka morda začetna stopnja pri njenem produktivnem protagonistu Louisu Althusserju, ko svoj vstop v teoretski napor argumentira s trditvijo, da spočetka ni imel "dovolj aparata, vsekakor pa je vedel, da ima esejističen talent in zna pisati spretno". Toda kje bi našli pendant na tistem terenu, ki daje političnemu filozofu kruh in v ekstremnih pogojih, podobnih teoretskemu razmisleku, zadeva (in, naposled, intuitivno razrešuje) racionalizacijo ljubezni oziroma izrabo ljubezenskih čustev v patriotske, nacionalne, državne namene? Vojak ubija "iz ljubezni" (do domovine) in ne "iz sovraštva" (do koga ali česa) - če to ni eno in isto? - pa vendar sta nam politično/ljubezensko vsekakor veliko bližja pariška komunardinja ali anarhističen miličnik iz španske državljanske vojne kakor Bushev marinec, pa čeprav za njim stoji 230 let ustavnega navodila, kako je treba ljubiti domovino ZDA, pred njim pa so tisoči podobnikov z roko na srcu, z roko, ki seje smrt, kadar koli in kjer koli je to potrebno? Vojna intuicija? Z njo se vsekakor ni igrati, kakor nam lepo pokaže Fernando Pessoa, sicer bolj znan kot pesnik, v (prevedenem; izšel pri Žepni Šerpi) sijajnem spisu Bankir anarhist, kjer uvidimo, da celo kolektiven, množičen občutek za družbene krivice ne zagotavlja prav nikakršnih možnosti za njihovo elegantno, takojšnjo, nekrvavo odpravo. Saj vsak krvav pretres samo vzpostavlja družbene krivice drugače, na novo. Bankir, ki si je na vse mogoče načine - zakaj bi se pa pri tem oviral, če ne verjame v njegovo bistvo? - nagrabil dovolj denarja za udobno življenje in užitek, svojemu sogovorniku dokaže prepričljivo, da je veliko doslednejši anarhist od vseh sindikalnih bojevitežev in kolektivističnih strastnežev, kar jih je. Na svoji poti je uvidel, da v skupini ne gre. Da z ljubeznijo ne gre. Da se totalitarnost naseli, ko jo vsi najmanj pričakujejo in si je nihče niti ne želi. Da je politika, navsezadnje, stvar subjektne rasti in globoke intime. Pri tem je teorija njena največja ljubezen - njena zaveznica v mračnih časih brez ljubezni, zaveznica zoper mučne politične spletke in bebave predteoretske "ugotovitve".

(Spisano v pozdrav VII. letniku Delavsko-punkerske univerze Mirovnega inštituta; letošnja tema je Ljubezen in politika.)