"Učiti se, učiti in še enkrat učiti ..."

Prva izkušnja se dogodi v Utrechtu, ko stotniji tovarišev, tovarišic s pankovskim pedigrejem predavam o socialni etiki. Začetek je kljub opazni radovednosti precej neobetaven, motrenje iskreno, ko dvom o smislu/moči teorije pobliskava iz jeznih, a predanih oči. Na neki neizrekljivi točki pa se zgodi prelom, in ta ni jezikovne narave. Občinstvo dobim na svojo stran, ko ga prepričam, da razumem, kaj je to prostor. Moj imidž je zelo zavajajoč, sproža nezaupljivost, tedaj zelo sveža metelkovska bitka za osvobajanje in pomen prostora pa me reši. Od tedaj mi na tako imenovani sceni v Utrechtu, kolikor je je sploh še ostalo, ljubeče pravijo "naš profesor". Izučilo jih pač ni, toda takšna gorjupa dejstva so neogiben sestavni del socialne etike.

Drugi pripetljaj sega v vroči maj 1995, ko so imeli na Tehniški univerzi v Berlinu avtonomistke, avtonomisti svoj vsenemški kongres. Ljubljanska druščina naj bi jim obogatila kulturni spored z inscenacijo Brechtovih songov. Kaj hujšega! Dan pred predstavo namreč okusim položaj gledališkega producenta v političnem precepu. Tri ure sem na vročem zagovoru pri trdem jedru nemških feministk, osem na enega: Brechta ne boste izvajali; jutrišnje predstave v SO36 ne bo; tip je bil moški šovinist; izkoriščal je ženske; tega za nobeno ceno ne bomo prenesle ... V glavnem poslušam, distance ni nobene, humor je na mrzki ničli, tudi paradoks je precej hud, da komaj zadržujem smeh: feminist naj pred feministkami brani Brechta. Vredno duhovite drame a la Thomas Bernhard. Zadnjo uro pa se le usuje, cela topovska baterija iz zgodovine marksizma mi reši glavo, omogoči na koncu anarhistično priznanje in, jasnoda, samo predstavo. Zelo všeč mi je, ker artističnega kriterija ne sprejmejo, češ kaj nas brigata interpretacija in pristop. In kje vse popotujem, ko stvar naposled pripeljem do samega dneva zagovora - natanko 50 let od zmage nad nacizmom mineva. Na koncu se že šalimo, in to prav po brechtovsko, saj punce spomnim, kaj so počele pred šestimi leti, ko je padel zid, nekaj avtonomističnih skupin pa je (smrtno resno!) s primerno politično literaturo v rokah čakalo, da bo prebivalstvo iz NDR naposled brez ovir pripeljalo revolucijo na zahod ... V Berlinu mi, vsaj teoretsko, pomore dober občutek za timing.

Naj se sliši še tako preprosto, toda občutek za prostor in (ugoden) timing sta na tako imenovani sceni ključnega pomena - kdor se nikdar ni bojeval za prostor, kdor si za to ni vzel časa, temu se krepko pozna ... še tako briljantna teorija v skrajni konsekvenci nekako ne more biti alternativna, če v sebi nima elementov boja za prostor in čas. In še tako učinkovit, dolgotrajen boj za prostor in čas ne doseže ničesar brez teorije. Tega se je bilo naučiti v zgoraj opisanih izkušenj iz Utrechta in Berlina. Nizozemsko in nemško tako imenovano sceno je dodobra zdesetkala tudi antiteoretska, marsikdaj odkrito antiintelektualna drža. Spričo tega lahko rečemo, da so bili nekako apolitični, naivni. Polni gneva, življenjske strasti, strašno dobro organiziranih demonstracij, duhovitih akcij, a nekaj bistvenega je umanjkalo. Danes, po desetih letih in pol boja za AKC Metelkova mesto nam je jasno, da brez alternativne teorije, ki nastaja sproti, na položaju, ne bo končne zmage. Zato je prav, da smo novinarju nemške televizije ZDF, ki je ondan snemala dokumentarec o Metelkovi, ostro zavrnili hipotezo, češ da je Metelkova zgolj zapoznel vzorec nemških skvotov. Ni res, AKC Metelkova mesto je unikum, ki ima svojo lastno teorijo praktičnega terenskega občutka za tukajšnji prostor in zdajšnji čas. Proizvaja se sproti, voljna je, učiti se in v nekem precej sofisticiranem smislu je niti ne zanimata preveč niti akademizem niti žur, pač pa vse tisto, kar je vmes - torej tudi radostno intelektualno delo in prijetna zabava.

Oziroma drugače: Dokler je v AKC Metelkova mesto navzoča teorija, do tedaj ni nobene nevarnosti za defetizem, za hegemone, dominantne posege. Tako od znotraj kakor od zunaj. Šele teorija namreč lahko skonceptualizira magari "umetniške akademije", ki niso samo "šola", ampak tudi njen nasledek, torej samo kreativno delo, vsakdanja higiena. Ker - po Bibiču - tako imenovana "strokovna javnost ni (kritično) seznanjena s kulturnimi vsebinami AKC Metelkova mesto", je eminentna naloga teorije, da se organizira kot politično sporočilo o tem, kaj takšne vrste kreativnih vsebin ponujajo za samo preživetje v mestu. Kakšen je torej poseben socialni napor, koliko socialnega dela je vloženega, da to mesto sploh še funkcionira kot mesto. Teleološko rečeno, AKC Metelkova mesto tako rekoč skrbi za dinamičen del tistega, kar se sicer prav po komunardsko odprto imenuje "Mestna občina Ljubljana", pa je v resnici le statična upravno-kapitalska enota, po kateri se vršita strankarski keš in osebje, ki sempatja kdaj komu nakloni kakšno miloščino. V tem trenutku političnega cinizma, ko gre dominantna kultura nad neko drugo kulturo, orožja torej ne gre prehitro obračati navzven, proti sovražniku, ki se v svoji slepi (pač prastari) umetniški veri brati s kapitalom in za navrh premore še ves arzenal "nacionalnega in strokovnega" pomena, pač pa je treba iskati specifike notranjega samopreseganja, nekakšno odmaknjeno/dostopno aktivacijo, skoz katero se dogajajo reči, o katerih sem tistikrat v Utrechtu in Berlinu le sanjal in bil tamkajšnjim ljudem (po nepotrebnem) zavisten. Si predstavljate, da imamo v klubu Gromka Tečaj intelektualne samoobrambe? In da v torek popoldan kolega, mladi filozof Mare Štempihar v ilegalnem prostoru začenja s ciklom razmišljanj Spinoza in ideja imanence? Ob takšnih neslutenih dosežkih lahko socialna filozofija povsem mirno izreče stavek: Ja, za to pa smo se borili, in to s potrpežljivim občutjem za timing!