24. 3. 2004 | Mladina 12 |
"Učiti se, učiti in še enkrat učiti ..."
S srede devetdesetih imam v spominu dvoje peklensko dobrih izkušenj. Obe se pripetita v osrčju tako imenovane scene; obe zaznamuje zavest o izbrisanih, pozabljenih osemdesetih; za obe torej prav rad plačam historičen davek še danes
© Tomo Lavrič
Prva izkušnja se dogodi v Utrechtu, ko stotniji tovarišev, tovarišic s pankovskim pedigrejem predavam o socialni etiki. Začetek je kljub opazni radovednosti precej neobetaven, motrenje iskreno, ko dvom o smislu/moči teorije pobliskava iz jeznih, a predanih oči. Na neki neizrekljivi točki pa se zgodi prelom, in ta ni jezikovne narave. Občinstvo dobim na svojo stran, ko ga prepričam, da razumem, kaj je to prostor. Moj imidž je zelo zavajajoč, sproža nezaupljivost, tedaj zelo sveža metelkovska bitka za osvobajanje in pomen prostora pa me reši. Od tedaj mi na tako imenovani sceni v Utrechtu, kolikor je je sploh še ostalo, ljubeče pravijo "naš profesor". Izučilo jih pač ni, toda takšna gorjupa dejstva so neogiben sestavni del socialne etike.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
