Retorika všečnosti

Nič novega ne povem, če rečem, da med elitami nenehno poteka brezobziren boj za oblast. Ne zanemarijo nobenega sredstva, ki jim utegne koristiti. Najopaznejši je ta boj ob volitvah, ko se vanj vključijo prav vsi - ne le politične in gospodarske, temveč tudi "intelektualne elite", ki jih dajem v narekovaje zato, ker niso istega ranga kakor prve, saj v glavnem le servisirajo to ali ono politično opcijo. Vendar se na njihove usluge ni povsem zanesti, ker tudi same niso brez političnih (beri: oblastnih) interesov.

Prav te tako imenovane intelektualne elite so največji krivec, da je intelektualna raven slovenskega javnega prostora tako nizka. Če pa že intelektualne elite nastopajo, kakor da so nekoliko zaostale, kaj lahko potem pričakujemo od preostalih intelektualnih kapacitet?

Toda odgovor, ki se vsiljuje, ni nujno pravilen. To nam kažejo neredke situacije, ko manj izobraženi in manj načitani ljudje nastopijo bolj artikulirano od sogovornikov, ki se ponašajo z uglednimi šolami in visokimi nazivi. Elite pred neelitnimi primerki iste vrste odlikuje zlasti to, da so vpletene v boj za oblast. To je razlog, da njihovi argumenti ne zdržijo resne kritike na intelektualni ravni, hkrati ko so lahko politično - se pravi, s stališča uresničevanja oblastnih interesov - dobro utemeljeni. Obstajajo pač različni kriteriji utemeljenosti. Zato "bolje artikuliran" in celo "bolje argumentiran" še zdaleč ne pomeni "politično močnejši".

V naših razmerah bi včasih lahko rekli: ravno narobe. A omejitev na "naše razmere" ni brezpogojna in morda celo zavaja, saj namiguje, da gre za nekaj tako rekoč avtohtonega, kar nima veliko zveze z razmerami drugod. To ne bo držalo, res pa je "avtohton" (tj., ima lokalne posebnosti) način, kako se te razmere izrazijo in kako se nanje odzovemo.

Na oboje kaže diskusija o izbrisanih. Da je zgolj "avtohton" izraz zadnjih jugoslovanskih vojn, sem ugotovil že pred časom. Hkrati pa lahko vidimo, da en sam pravni zastopnik izbrisanih nastopa proti najodličnejšim političnim elitam, pri čemer mu tehtnost argumentov nikakor ne zagotavlja političnega uspeha. Očitajo mu celo, da je preveč dosleden!

Nasprotniki izbrisanih nastopajo z retoriko "nacionalnih interesov". Prav s tem pridobivajo politično moč. Sprožajo vprašanja, koliko bo vse to stalo, ali bodo zdaj državljanstvo pridobili tudi kriminalci in sovražniki države itn. Ni pomembno, ali so vprašanja utemeljena, pomembno je, da krepijo dvom v zmožnost (in pripravljenost) sedanje oblasti, da bo vse to korektno izpeljala. Seveda pa ni mogoče reči, da si ta tega ne zasluži. Z nedoslednostjo in neangažiranostjo (ali nepravočasno angažiranostjo) v za javnost pomembnih zadevah - in narobe, z opazno vnemo za svoj blagor - si je sama spodkopala položaj. Nikoli jasno ne postavi: v interesu državljanov in državljank te države je dosledno spoštovanje pravic in svoboščin, je neusmiljena odgovornost državnih funkcionarjev, je visoka raven javnih razprav. To bi bilo samomorilsko.

Posledice občutimo seveda vsi, najprej pa sami izbrisani. Ta ista retorika jih namreč vnaprej določi za krivce, ki hočejo oškodovati državo. Prav to nehote kupi tudi oblast, kadar odgovarja, da niso "vsi taki", da obstaja individualiziran postopek presoje ipd. Je že pristala na to retoriko, jih je že osumila. Vendar je tudi sama osumljena, saj jo za ovinkom čaka omenjeni dvom, da je zmožna tak postopek korektno izpeljati. Dvom je utemeljen; če bi bila oblast zmožna v tej zvezi kaj izpeljati, problema izbrisanih sploh ne bi bilo ali pa bi bil že rešen.

Pač pa oblast kaže neverjetno zmožnost sprenevedanja. Skupaj z opozicijo trdi, da v Sloveniji ni homofobije, da ni ksenofobije, da ni rasizma itn. Kako da se v tej točki tako dobro ujameta? Od kod ta skupni interes, da zanikata tako očitno jedro številnih problemov?

Poskusi izogibanja imajo različne oblike, zanikanje ni edina. Tako je predsednik SLS "ugotovil", da bi razprava o istospolnih porokah v predvolilnem času najbolj škodila samim istospolno usmerjenim. Kaj je boljši, da ne rečem bolj človekoljuben razlog za to, da se stranka, ki ima s tem probleme, izogne razpravi, v kateri bi, bog ne daj, morala zavzeti celo kakšno stališče, ki ne bi škodilo istospolno usmerjenim?

In iz tega naj bi zdaj sklepali, da v Sloveniji ni homofobije?

Teoretično bi lahko mož isto rekel o izbrisanih, vendar ni. Dvoličnost? Najbrž že, saj so izbrisani videti najpomembnejša, če ne edina pomembna predvolilna tema. Strasti, ki so se ob njej razplamtele, so izoblikovale govorico sovražnosti, ki se je ne bi sramovale najbolj črne sile na svetu.

Iz tega pa naj bi sklepali, da v Sloveniji ni ksenofobije?

A morda je treba napraviti majhen razloček. Eno je sovražen govor, ki ga uporablja (v glavnem) opozicija, da bi pritegnila ljudi; k temu moramo dodati oportunistično držo oblasti, ki s tem hočeš nočeš podpira ta govor. Drugo pa je, koliko ljudi to res pritegne.

Rasizem, strah pred tujci, homofobija? Verjamem, da veliko prebivalcev in prebivalk te dežele ne misli, da je to značilno zanje. Da smo to nekako prerasli. In jih je neprijetno presenetilo, kako vulgarna, brutalna na eni strani in kako sprenevedava, licemerna na drugi strani je lahko politična retorika. Kakšna izbira je to? Nič čudnega, da je vse več "neopredeljenih". Od tega, kako se bodo nazadnje izrekli, pa je odvisno, kakšna bo podoba Slovenije (mislim njeno pravo podobo, ne kakšno skrpucalo oblikovalcev) v naslednjem obdobju.