Kri je v čevlju

Letošnji festival Dunajski slavnostni tedni ima več promocijskih sloganov, ki se povezujejo z različnimi imidži. Eden od sloganov je kratek in jedrnat: "Umetnost funkcionira." Poleg tega slogana objavljajo fotografije odrskih delavcev, od električarjev in vrviščarjev do lučkarjev in toncev. Ljudje, ki jih med predstavo ne vidimo, so pa njen bistveni del, naenkrat tudi javno poleg imena in priimka dobijo svojo podobo. Samo pri enem od mikavnih fantov so namesto poklicnega profila zgovorno napisali: "Najlepši med vsemi." Poglej no, seriozni festival ni čisto brez humorja.

Verjetno si le malokdo, ki se ne ukvarja z gledališčem, lahko sploh predstavlja, kako emocionalno in tehnološko zapletena zvrst umetnosti je to. Nastajanje predstave je nosečnost, premiera porod, boleč, dramatičen in vzhičen, ko ga je enkrat konec. Umetniki sami sredi kreativnega miru ali nemira ustvarjajo kar nekaj mesecev. Tik pred premiero so od temeljitega ponavljanja in piljenja ponavadi že vsega siti. Potem v enem samem večeru vse skupaj pride pred oči javnosti, ki jo predstava nagovarja. Takrat se ustvarjalci pogosto počutijo popolnoma prazne; nekaj, kar je pripadalo samo njim, naenkrat ni več njihova "last".

Doslej sem spoznala različne gledališke osebnosti, ki so me fascinirale. Marsikoga od njih sem lahko opazovala med vajami, kar je bila zame vedno posebna kreativna poslastica, prav vsi - pa naj je šlo za Wilsona, Staniewskega, Castelluccija - so se pred premiero počutili na koncu z živci, kot da bi kaj takšnega počeli prvič in v resnici za njimi ne bilo na stotine podobnih izkušenj. Zato po vsaki gledališki premieri sledi ritualno veseljačenje, med katerim ustvarjalci z uživanjem opojnih substanc poskušajo pomiriti adrenalin, ki jim besno razganja žile. Živimo v dobi avtorskega gledališča, v katerem je režiser ali koreograf bog, ki ustvarja nov svet. Njegove vizije in sanje postajajo odrska resničnost, ki dobro funkcionira le, kadar množica, ki ustvarja predstavo, od igralcev na odrskih deskah do šepetalca v kabini, deluje kot eno telo. Zato pri dobri režiji ali koreografiji brez karizme ne gre. Mislim, da je karizma zmes nekakšnega "naravnega" talenta, inteligence, znanja in izkušenj.

Pooseblja jo recimo Robert Wilson. Ta je namreč že sam po sebi strah in trepet. Ko se pojavi na vaji, so vsi sodelujoči na odru in za njim v visokem startu, pozorni in napeti kot atleti tik pred tekmo. Povsod je tiho kot v grobu. Občutek imaš, da bi šivanka zadonela kot hlod, če bi po naključju padla kostumografu iz žepa. Wilson napotke sporoča prej tiho kot glasno, so pa dobesedno edina reč, ki jo je mogoče slišati med večurno vadbo. Tudi kadar se pojavi na kakšni od ponovitev predstave, vsa ekipa moli, da bi imelo letalo zamudo, saj vedo, da bodo do potankosti izpiljeno stvar pilili še stotič. Predvsem luč. Lučno oblikovanje je njegov zaščitni znak. Nikoli ni tako perfektno, da ne bi mogla biti še bolj.

Podobno je pri Poljaku Staniewskem in njegovi skupini iz Gardzienic. Predstave igrajo po več desetletij, pa jih režiser kljub temu vsak dan znova poskuša približati svojemu idealu. Igralci delajo in živijo skupaj kot družina. Nekateri so v skupini že od 60. let prejšnjega stoletja. Simbioza, brez katere ne morejo, jim je na trenutke neznosna.

Vendar vsi režiserji in koreografi niso žive legende, ob katerih bi soustvarjalcem predstave zastajal dih. Takšnih je v resnici zelo malo. Zato si nekateri avtoriteto vzpostavljajo z besnenjem, kričanjem, puljenjem las in splošno ljudomrznostjo. Takšni so mi veliko manj pri srcu, ker imam občutek, da je njihovo delo prej plod intuicije kot razmisleka. Res pa je, da jim včasih uspe napraviti odlične predstave. Vse, ki so vključeni v ustvarjalni proces, zmaltretirajo in ranijo do te mere, da igralci ali plesalci na koncu zaradi ponavljajoče se bolečine kot kakšna školjka izpljunejo iz sebe biser, ki se zablešči v čudni popolnosti.

Z vsakim novim letom življenja v gledališču se bolj pogosto sprašujem, kaj človeka pripravi do tega, da ostane plesalec ali igralec. Kaj ga pripravi do tega, da to postane, še nekako razumem. Vzemimo za primer plesalce kanadske skupine La La La Human Steps. Na odru delujejo kot dobro naoljen stroj, brezhibno in hladno. Najprej pol leta skupaj s koreografom Edouardom Lockom ustvarjajo predstavo, potem se odpravijo na večmesečno turnejo, kar pomeni potovanje iz mesta v mesto, sedenje po avtobusih, vlakih in letalih, letališča, hotelske sobe, nova mesta, novi ljudje, odkrivanje novih restavracij, vsak tretji dan predstava ali dve v novem mestu in potem spet pot pod noge. Vaje in predstave, predstave in vaje. Ogrevanje in izpopolnjevanje. Različne publike in različni aplavzi. Predstavljam si, da včasih ne vedo prav natančno, kje pravzaprav so. Vsekakor več mesecev daleč od domače postelje, kuhinje in svojih bližnjih. Na začetku je verjetno zabavno. V nedogled pa ne gre, kar dokazujejo tudi menjave v ekipi. Vsakič, ko jih vidim plesati, se spomnim na briljanten naslov teksta Kri je v čevlju ali Uganka svobode, v katerem Heiner Mueller opisuje ustvarjalni proces Pine Bausch. Čakam, vendar se rožnati baletni copati nikoli ne obarvajo rdeče. Človek - stroj. Disciplina kot pogoj svobode. Verjetno prav posebna vrsta naslade. "Da nas sfinga zadene s pogledom, ko se zazremo v obličje svobode, naj nas ne čudi."

Mueller v tekstu o Pini Bausch zapiše: "V Italiji sem imel petelina. Kar naprej je zahajal na tuje vrtove in moja mati ga je morala zaklati. Zvečer, ko ga je skuhala, mi je rekla, da gre za mojega petelina in da mi, če tega ne želim, ni treba jesti. Toda hotel sem pojesti vse. Hotel sem ga imeti čisto zase." Večkrat sem se spraševala, kaj bi rad povedal s to anekdoto. Ne vem. Vem pa, da na neki čudaški način odlično opiše paradoks, ki mu pravimo gledališče.