O potezah kulturnega šaha

Čas tako in tako hitro mineva, pa vseeno komaj čakam na leto 2008. Takrat bom v najlepših letih. Z velikim veseljem bom odšla v novo Narodno in univerzitetno knjižnico in si s pomočjo sodobne računalniške tehnologije nabavila kakšno tehtno literaturo, spila kapučino v knjižnični kavarni in imela občutek, da živim v sodobnem mestu, ne pa v provincialni prestolnici iz 19. stoletja. Na poti iz NUK-a se bom sprehodila mimo prenovljene Drame, v kateri bodo v novih prostorih, še dišečih po barvi, vadili večnega Shakespeara. Potem se bom po svežem zraku napotila mimo prenovljene Opere, iz katere se bo razlegalo žgolenje sopranistk, mogoče pa bom skozi kakšno okno novega prizidka z nadomestno dvorano uzrla entuziastične baletnike, ki bodo svoja sloka telesa urili ob drogu. Nekje v okolici Opere bom srečala kolega, ki se bo poln idej ravno vračal iz enega od dvanajstih mrežno povezanih intermedijskih centrov oz. ustvarjalno-raziskovalnih laboratorijev, ki se bodo postopno oblikovali v nacionalni kulturni portal. Še pred kosilom si bom privoščila izzivalno razstavo v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi 22. O njej bom potem debatirala s številnimi sogovorniki, saj bodo galerije do leta 2007 kar za trideset odstotkov povečale obisk. Zvečer bom pošteno razmislila, na katero prireditev naj grem; naj se odločim za odhod v Staro Elektrarno na Kotnikovi, se odpravim na Metelkovo 6 ali pa poslušam koncert v nekdanjem Kinu Šiška. Vse tri prenovljene lokacije bodo namreč izvajale odmeven program mrežno organiziranega Centra sodobnih umetnosti.

Ne, to niso blodnje. Takšna naj bi bila kulturna podoba Ljubljane čez štiri leta, če preberemo Resolucijo o nacionalnem programu za kulturo (2004-2007), ki jo je konec februarja z večino glasov sprejel državni zbor. Dokončna potrditev resolucije je v medijskem prostoru sprožila bore malo prahu, kar je v bistvu presenetljivo. Nacionalni kulturni program se je rojeval dolgo. Brali smo različne verzije, od filozofsko-ideoloških do zelo stvarne, kot jo predstavlja sprejeta resolucija. O dokumentu smo doživeli nič koliko javnih debat in kreganj. Resolucija je končana, sprejeta, za državo menda obvezujoča. V njej je veliko zadev, ki marsikaterega kulturnika spravljajo v dvome in slabo voljo, če pa se optimistično poglobim v dokument (saj je pesimizma v Sloveniji že tako in tako toliko, da se ljudje kar davijo v njegovih škodljivih izpuhih), pa lahko ugotovim, da ima sprejeta resolucija tudi veliko pozitivnega. Pozitivno je predvsem to, da je kičasti bla-bla o tem, kako pomembna je kultura - kar je očitno treba dokazovati zmeraj znova, čeprav se sledi preteklosti človeštva ohranjajo predvsem s pomočjo kulture in znanosti - zreduciran na najmanjšo možno mero. Bistvo dokumenta, ki je v resnici državna kulturnopolitična strategija za naslednja štiri leta, so predvsem inovacije za različna področja umetnosti, prednostne investicije, ki sem jih orisala v futurističnem uvodu, in različni ukrepi. Res ne vem, če se bo prav vse, kar načrtuje ta strategija, tudi uresničilo in koliko bo Slovenija zares sposobna izčrpati iz evropskih skladov, kar dokument predvideva za uresničitev nekaterih projektov, zagotovo pa pomeni dobrodošel idejni premik vsaj na področju kulturne infrastrukture, ki je v Sloveniji precej borna. Načrtovane prenove ali novogradnje sicer niso tako izzivalna zadeva kot novi centri sodobnih umetnosti in muzeji, ki nas vsako leto znova fascinirajo v različnih evropskih državah in bodo z atraktivnimi arhitekturnimi podvigi naslednjim generacijam pričali o duhovnih dimenzijah nas, predhodnikov. Novotarije na področju kulturne infrastrukture so pač skromen podvig majhne in relativno slabo razvite Slovenije, majhen korak za Evropo, velik za Slovenijo. Upam pa, da tudi dobrodošel izziv za kakšnega drznega in ne prav zaprašenega arhitekta.

Med boljšimi pogruntavščinami resolucije je tudi uvedba delovnih štipendij za umetnike in menedžerje. Veliko ljudi se s kulturo ukvarja na področju nevladnega sektorja, se pravi, da gre za umetnike in menedžerje, samozaposlene v kulturi. Čeprav je cilj države ta, da bi se število zaposlenih v kulturi manjšalo na račun števila samozaposlenih, ki bi se preživljali s kakovostnim delom na različnih kulturnih projektih, je jasno, da ljudje od projektov lahko živijo le, če so primerno plačani zanje. To pa še zdaleč ni tako. Če bi se človek recimo odločil, da živi od rednega pisanja Transnacionala za Mladino, mu na noben način ne bi zneslo. Kvečjemu za kakšno rigorozno dieto, za najemnino pa bi še vedno prispevala mama. Imam prijateljico, svobodno novinarko, ki se preživlja z rednim pisanjem oddaj za Radio Koeln. Za petnajst strani teksta dobi približno 500.000 tolarjev, kar je popolnoma neprimerljivo z avtorskimi honorarji za recenzije, ki jih v Sloveniji za različne medije pišejo svobodnjaki. Honorar ji seveda omogoča preživetje in poglobljeno novinarstvo. Ker bodo imele kulturne institucije tudi v prihodnosti približno enake budžete za svoje kulturne programe, je iluzorno pričakovati, da bodo vanje vpletle ne vem koliko svobodnjakov in jih primerno plačale. Verjetno se bo vsaka prej odločila za temeljito izrabo lastnih kadrov ali pa bo morala skrčiti obseg svojega programa. Zato si predstavljam, da kakovostno delo samozaposlenih v kulturi res lahko izboljšajo predvidene delovne štipendije, kot jih poznajo različne evropske države, ki ljudem omogočijo, da se ukvarjajo s projekti, za katere so specializirani.

Med pametne poteze nacionalnega kulturnega programa sodi gotovo tudi želja po povečanem obisku kulturnih prireditev, po večji distribuciji le-teh po Sloveniji, po zvišanju kakovostne ponudbe za otroke in mladino, skratka po najzgodnejšem spodbujanju ljudi, da se po službi kdaj pa kdaj premaknejo še kam drugam kot v Interspar, potem pa s kokicami pred televizor.

Skratka, resolucija o nacionalnem kulturnem programu je odlično izhodišče za Mestno občino Ljubljana, katere kulturni budžet ima kar precejšen pomen za celo vrsto kulturnih projektov, ki se dogajajo v Ljubljani, podpira pa jih tudi pri popotovanjih po Sloveniji in tujini. Skrajni čas, da tudi mestni kulturni uradniki zavihajo rokave in čim prej spravijo skupaj še mestno kulturno strategijo za naslednjih pet let. V šahu se namreč zmaguje samo s premišljenimi potezami. V kulturi pa tudi.