Samizdat

S palube ladje Fortuna, zasidrane ob bregu Donave, ki je za nekaj dni moj budimpeštanski dom, opazujem mogočno madžarsko prestolnico, razsvetljeno v noči. Mesto se od političnega preobrata v začetku 90. let (podobno kot mnoge vzhodnoevropske prestolnice) razvija z veliko hitrostjo. Spreminjajo se vrednote, način življenja, medčloveški odnosi, ekonomija, arhitektura. Iskreno povedano mi Madžarska nikoli ni bila tako blizu kot druge sosede. Verjetno zato, ker kultura ostaja le malo bolj tuja, če človek ni vešč njenega jezika. Poleg literature so mi jo še najbolj približali odlični filmi Marte Meszaros, pretresljive filmske sage o zgodovini Madžarske v 20. stoletju in tragiki individualnih usod.

Madžari se lahko pohvalijo z nekaterimi arhitekturnimi novostmi, ki počasi spreminjajo zunanjo podobo mesta. Na bregu Donave se bohoti novo, impozantno poslopje Narodnega gledališča. Veliko zanimivih kulturnih programov poteka v novem kulturnem centru Millenaris Park, s katerim so v Budimpešti zaznamovali prehod v novo tisočletje, z različnimi zunanjimi in notranjimi odri in zanimivimi razstavnimi prostori. Poslopje obdaja park, ki ga prepredajo številni ribniki in potoki.

V kulturnem središču Millenaris Park bodo ravno te dni zaprli razstavo SAMIZDAT (Alternativna kultura v Srednji in Vzhodni Evropi od 60. do 80. let), ki jo je pred časom odprl Joschka Fischer. Neologizem samizdat je v Moskvi leta 1959 skoval pesnik Nikolaj Glaskov. Razstava je bila pripravljena kot skupni projekt Oddelka za vzhodnoevropske študije na Univerzi v Bremnu, ki hrani več kot 100.000 primerkov samizdata, galerije Millenaris Krt in Evropske kulturne fundacije.

Kustosi razstave so se osredotočili predvsem na strategije od "spodaj", ki so bile več kot dvajset let prisotne v dobršnem delu Evrope. Ne zanimajo jih nosilci moči, prevratniki "od zgoraj". Osrednji del razstave obsegajo primerki samizdata z območja Sovjetske zveze, ČSSR, Poljske, Madžarske in NDR. Samizdat se manifestira v različnih oblikah: časopisi, plošče, knjige, umetniški artefakti, radijske postaje. Underground, kakršnega Zahodna Evropa ne pozna. Revolt zoper uradno estetiko, obliko in ideologijo. Na televizijskih zaslonih spremljamo amaterske videoposnetke ilegalnih koncertov v Sovjetski zvezi, NDR, ČSSR, na Poljskem. Po slušalkah poslušamo posnetke underground bendov. Menda so bile poljske oblasti malo bolj fleksibilne do alternativne punk in rock subkulture, v ČSSR, NDR, Sovjetski zvezi in na Madžarskem so jo veliko bolj preganjali in šikanirali. Policija je nasilno prekinjala ilegalne koncerte in obračunavala z glasbeniki in občinstvom. Člane madžarskega punk benda CPg iz Szegeda so zaradi ilegalnega koncerta obsodili na leto in pol oziroma dve leti zapora.

Poglavitni medij samizdata pa so vendarle pisni viri: eseji, znanstveni članki, pozivi, pamfleti, umetniška dela, dokumentarni zapisi. Med najbolj znane založbe ilegalne kulture, ki jo predstavlja razstava SAMIZDAT, sodita poljska založba Nowa in madžarska založba AB. Nowa je v dvanajstih letih objavila več kot tisoč naslovov. Nekateri so dosegli celo naklado 10.000 kopij. Tako si lahko ogledamo recimo zapise Fride Vigorove z drugega procesa proti Brodskemu, ki brez cenzure dokumentirajo potek sojenja. Mnogi rokopisi ali tipkopisi so že porumeneli, razcefrani in poškodovani od hranjenja po raznih skrivališčih, v gulagih, zaporih in različnih taboriščih za politične zapornike, kamor so zapirali disidente. Takšna je recimo kopija Solženicinovega Arhipelaga gulaga, ki je legalno izšla šele v Parizu sredi 70. let. Ali pa Poskus življenja v resnici Vaclava Havla, eden izmed najvplivnejših tekstov opozicije v ČSSR, ki disidente definira kot ljudi, ki so se odločili, da bodo živeli v resnici. Legalna izdaja Mojstra in Margarete Bulgakova, dopolnjena z lističi, na katerih so prepisani cenzurirani deli. Zanimiv dizajn opremlja različne izdaje Mail-Arta, informativne brošure, namenjene ruskim umetnikom. Med umetniškimi artefakti na razstavi zasledimo med drugim portret generala Jaruzelskega s poljsko trobojnico v ozadju, ki ga je avtor Marek Sobczk naslovil Ganja, mrkemu generalu pa namesto džointa v usta položil nekakšno cigaro, ki bolj spominja na dinamit.

Tako leta mojega otroštva in mladosti postajajo predmet zgodovine, s tem pa tudi muzejske in galerijske refleksije. Kot nam humorno pokaže film Zbogom, Lenin, se je vse skupaj spremenilo bliskovito hitro. Pionirska realnost moje mladosti za današnjo mladino očitno funkcionira kot posrečena šala. Vendarle pa so bili to časi, ki so za tiste, ki so se odločili za živjenje in ustvarjanje v ilegali, minevali grozljivo počasi. Še posebno za rešetkami ali za ograjo kakšnega gulaga. Zgodovino na srečo pišejo tudi ljudje, ki svojim prepričanjem ostajajo zvesti ne glede na ceno. Takšnih res ni veliko, so pa zato toliko bolj dragoceni. Naše človeške usode so krhke. Pridemo in odidemo. Mesta pa ostajajo. Mogočna in ponavadi nedotakljiva. Kot mogočna Budimpešta. Pomnik preteklosti in urbano središče prihodnosti.