Druga godba, nič več najstnica

V nekem javno dostopnem intervjuju tzadik John Zorn svojemu starejšemu prijatelju likovniku že na začetku reče, češ "zakaj bi sploh imela intervju, dajva se raje kar pogovarjati", potem pa sledi produktivna analiza odpadništva, drugačnosti. Ker jo izreče odpadnik tiste sorte, ki mu že nekaj let sploh ni treba skrbeti za eksistenco, obenem pa živi zelo intenzivno, prejkone zgolj delovno življenje, je ta analiza vredna posebne pozornosti. Zorn namreč spregovori o sreči. Pravi, da ni prav nič srečen človek, še več, da trpi, ker nikdar ne ve, ali je godba, kakršno skomponira ali izvede, res "tista godba". Dilemo, v kateri avtor kljub neznosnemu dvomu stvari vseeno na veliko in učinkovito predaja javnosti, bi kaj zlahka vzeli za temelj "judovskega vprašanja", ko bi ne segla "še čez", tja do same etike vsakršnega resnega premisleka o godbah oziroma do godbotvornosti kot takšne. "Ne, nikakor nisem srečen. Sreča je po mojem nekaj, kar je za otroke in japije," se izvzame Zorn in nadaljuje: "Prišel sem do stopnje, ko lahko vehementno zatrdim, da je edini položaj, dostojen poštenega idealista in outsiderja, tak, da usmeri svoj pogled še bolj ven in se sploh ne ozira več navznoter."

Na natanko takšni psihoanalitski osnovi je nastala tudi Druga godba, "glasbena prireditev", ki je skoz dvajset let prerasla v "glasbeni festival". Navzven usmerjeni pogled lahko pri Drugi godbi beremo skoz njena dva ekstrema. Prvič je skrbela in delno še zmerom skrbi, da godbe igrajo obrobneži, ljudje iz "drugega" socialnega spektra, svojevrstni politični angažiranci, ki nikakor ne gredo v standardne trgovske muzične obrazce. Drugič pa je - delno iz političnih, delno iz komercialno-trendovskih razlogov, pač za goli obstoj same sebe - Druga godba svoj pogled usmerila k drugačni Evropi, šla ven iz nje, postala tukajšnja dostojna distribucija modnega podjetja world music in suvereno pripomogla k še zdaj trajajoči multikulturniški evforiji. Ko sotrudnik Ičo Vidmar v Deloskopu št. 11 poda poučno in točno zgodovinsko analizo dvajsetih let Druge godbe, se mu utrne celo tale misel: "[Druga godba] je pridobivala največje zvezde world music (...), a v bistvu je izgubljala glasbeno širino ravno na račun ,večje barvitosti' godb sveta. Politika glasbene različnosti je nazaj prinašala produkcijsko, zvensko, formalno poenotenost godb drugih, ki so bile etnizirane, rasizirane, nacionalizirane." Tezo kaže na tem mestu še radikalizirati, in s tem pokazati, kako je prav ta dvojnost, ki konstituira Drugo godbo "nemogoča" oziroma, natančneje povedano - čisto vsakdanja, navadna, vpisana v samo nelagodje, ki mu radi pravimo kultura. Z ene strani imamo torej na festivalu muzičiste, ki ne spadajo "nikamor" in snujejo - historično utemeljene - godbe od "nikoder" (vzemimo samo improvizacijo in "čudaški" jazz), z druge strani pa občinstvu "širijo obzorja" gostje iz zelo konkretnih, a "daljnih" (ne)evropskih krajev, pri katerih gre velikokrat za pretkano podajanje frazerske, standardizirane, tudi nastopaške tradicionalne trgovske snovi. Prvi zmerom potegnejo kratko, zanje mora obveljati posebna skrb, in Druga godba na sebi že dvajset let nosi križ splošne kulturne politike - kadar je ta spretna in daljnosežna, podpre obstrance. Tvega za tiste, ki si upajo tvegati. In kakor je oseba zgoraj omenjenega Johna Zorna v sebi razcepljena na esencialističnega propagandista tradicionalne "klezmerske lestvice", vihravega svobodnega improvizatorja in brzopoteznega skladatelja poljubnih žanrov, tako se na troje cepi tudi Druga godba. Kadar je letina plodna, je to tudi njena festivalska moč; svojčas so ji ponesrečeno rekli "levi populizem". Takrat lahko na koncertu improvizirane godbe najdemo imaginarij abstraktne resnice, na islamski klasiki svojega simbolnega boga, med afropopom pa nam opetje ščegeče neznosna praksa današnjih dni - multikulturnost kot vdor realnega. Druga godba je od blizu in od daleč, na njej lahko igrajo zvezdniki od daleč in zazvenijo, kakor da so njihove godbe nekdaj že bile tukaj, tisti od prav blizu, tisti "naši" pa lahko med igro pozabijo na ego muzične praktike in poletijo med zvezde.

Druga godba sama v sebi, po "zornovsko", "ni srečna" - srečo ponuja kvečjemu svojemu občinstvu, ko bodisi posluša bodisi pleše ali pa oboje in še kaj. Godbeno gradivo pa je strukturirano tudi za to, da sili k razmisleku: Druga godba je organizacijsko nastala kot uresničitev "samoupravnih interesov v kulturi", danes se, sempatja stežka, upravlja sama; prostorsko se je začela v Križankah, ko so te bile še na voljo ljudstvu, danes pa zanje plačuje bajno najemnino. Skoz dvajset let pa so se predrugačile tudi druge godbe. Množica "zvrsti" in "podzvrsti", ki bi jih brez Druge godbe vsekakor prepoznavali teže, po ovinkih, z vsiljeno logiko industrijskih, občilnih etiket in ploščarniških delitev, se nam ob jubileju kažejo predvsem kot živa organska shema: Na svetu, pa tako tudi v godbah, kadar to so, sta samo dve vrsti ljudi - eni s čvrsto hrbtenico vztrajajo in dolga leta uporniško glodajo v eno samo, ozko fokusirano smer, drugi se prilagajajo, ugajajo. Če tudi slednji to počno s čvrsto hrbtenico, toliko bolje za vse. Potem zanje na Drugi godbi rečemo po navadi, da "igrajo dober pop". V žalobnem svetu parcelizacij, ki ga lahko po glasbeniško razbiramo skoz množico ljudi, med katerimi vsak posluša (če sploh zna poslušati?) samo še svoj podžanr, svoja dva benda in pol tretjega, je naloga, ki jo opravlja skorajšnja dvajsetletnica Druga godba, orjaška - v letih nastanka festivala smo ji rekli "splošen družbeni pomen", danes, sredi vsemogočih izbrisov, kakršne izvaja neoliberalna ideologija, pa je Druga godba že kar "nujnost".