Kristusov pasijon (2)

"Intelektualci so v kulturi kot ribe v vodi: ribe pa ne vidijo vode, v kateri plavajo," pravi Louis Althusser in poudari, kako se intelektualcu upira, da bi natanko zaznal mesto, ki ga v družbi zavzema tista kultura, ki mu daje hrano. Navedek pa več ko polčetrto desetletje po svojem zapisu producira širše, profetske, srhljive učinke: neoliberalna kulturna ponudba se je namreč skrotovičila v tako zanesljivo in predvidljivo vodno kulturo, upošteva biotop, ki je enak kadrovski politiki. Intelektualec je danes z drugimi v akvariju, ne v samotnem morju. V kulturni ponudbi novodobne sorte je kvečjemu plačan čistilec; preostanejo mu črvički, plankton, drekci in drugo smetje. Intelektualec, starodavna žrtev uradniške shematike, pač ni nobena riba, niti majhna ne. Kultura, ki ga hrani, je večinska, enoznačna, enakostna. Ko se nad svodom ideoloških aparatov države pnejo nove ideologije zgubljenosti - samo da "muva", samo da "dogaja" - tedaj nastopi trenutek, ko intelektualec ne le, da ni več v igri, temveč je celo odveč. Drugi v kulturni ponudbi uživajo, ga lomijo, si privoščijo, kulturo pridobivajo in je v koristoljubju ne ločijo od "življenja", intelektualec pa, zadovoljen z malim pobira njihove sintetične iztrebke. Če je Althusser intelektualca razkrinkal kot "spontanega proizvajalca ideologij", kot tistega, ki sploh nima več razloga, da bi prepoznaval, saj se vse godi za njegovim hrbtom, po novem ugotavljamo, da je po pravici ostal v akvariju edine kulturne ponudbe in ni več niti opazovalec niti zapisovalec. Temeljna misel ostaja zunaj akvarija, od tam opazuje ljudi, ki srečni spričo "propada ideologij" nasedajo največji med njimi - ideologiji zgubljenosti. In zanjo je ključno branje neki drug Althusser.

Zgubljenost je deviza dneva, za ljudi se zdi, da so zadnje čase prav radi zgubljeni. Seveda niso zgubljeni "zares", njihova zgubljenost je fingirana, in za svojo lastno pretkanost tej fingiranosti ne rabijo več niti spletka; finta; prevara. Ko bi se zavedali preproste dialektike tega zgubljenega podjetja, ko bi opazili, da dialektika (še toliko prezentneje) traja tudi v tranziciji in v vsakršnem, tudi "slabo ozgodovinjenem" trenutku sreče, potem bi imeli ljudje tudi vrednote, vrednosti, kakršne so - tako pravijo nekateri ideologi hipersvetovne enosti - zginile družno z velikimi zgodbami in s "propadlimi", "nezanimivimi", "izpetimi" ideologijami. Toda ne, potem bi ljudje ne bili več zgubljeni in bi lahko v nezgubljeni, "stari", "pogubljeni" dinamiki zgubili kaj bistvenega - srečali nekdanjost, torej srečali sami sebe in svojo razcepljenost. Potem bi ne bilo več sladke psihoze, tega urejenega, prijaznega sveta mnogih raznolikih individuov, kjer je vsakomur in vsaki mar le še zase. Kakor nalašč pa se v jeku neznosne ideologije zgubljenosti javlja neki drug Althusser-"odrešenik", kakor nalašč je namreč edini subjekt, ki ne prisega na zgubljenost, tisti "slab", "pokvarjen", "zločinski", "hudoben", "nepredvidljiv", "neprilagodljiv" subjekt. Zunaj sveta zgubljenosti so hudiči, čarovnice, izrodki, izbrisanci, norci, poetese, filozofi, čudna bitja ... zunaj sveta zgubljenosti je tisti "slab" subjekt, ki se ne utrudi nikdar oziroma ki za svojo neutrudnost ne potrebuje sintetične, plastične kulture - čuječen v svoji srepi želji zdaj subjekt izziva k intervenciji tiste ideologe, ki pozivajo k "muvanju" in radi "dogajajo". Neutrudnost proti ne-utrudnosti; čuječnost proti prijaznosti; bdenje proti smrti (subjekta). Zgubljenosti se, paradoksno, najraje oprijemlje prav tisti, kdor ima vse razloge, da bi ne bil zgubljen, pa je to edino, kar mu preostane, sicer bi bil zgubljen "realno". Mi, drugi, druge vemo, da sta v našem subjektu dva subjekta, pa se vendarle ne držimo pravil igre, ki "muva in dogaja" skoz buren preplet teh dveh subjektov - en subjekt je naše svobodno avtorstvo dejanj, naša odgovornost zanje; drugi subjekt išče svobodo, kjer svobodno sprejema svojo podrejenost - v našem zgledu celo marginalnost, zrinjenost na rob. Althusserjevska zavest o subjektu, ki sta dva subjekta, je v ideologiji zgubljenosti nekako - zmagoslavna.

In mi hudiči, čarovnice, izrodki, izbrisanci, norci, poetese, filozofi, čudna bitja ... Opremljeni smo z vsevednostjo (Lacan); omejene bivanjske okvire nam lajša možnost, da morda tudi čemimo v zmoti (Foucault); pripravljeni smo, da se kot subjekti konstituiramo prav na tistih mestih, kjer gre že vnaprej in zanesljivo kaj narobe (Freud); pri tem iskrivo dekonstruiramo svojo lastno spodletelost (Derrida); med zapažanjem dolgočasnih simulacij okoli nas celo moraliziramo (Baudrillard). A vendarle si sredi ideologije zgubljenosti vlivamo upanje (Bloch) - v nas se ob zori (torej tedaj, ko dozorevamo) vedno-znova-že-spet-in-sproti poraja "mišljenje svitanja", "alegorija budnosti", spričo katere nam pač ne more biti težko uzreti velikega horizonta, ki v njegovo negotovo vabo vodi trnova, razcepna pot. "Človek ali konj - vseeno; da le breme ni pretežko," zaključuje svoj esej o Kafki Walter Benjamin. Dejanska "kam" in "zakaj" ostajata slejkoprej identična - pač tisto enostavno, kar je tako težko postoriti. Na potezi je poštenost, filozofija ljubezni. Brez sentimentalnega humanizma ji bo težko. Zdi se namreč, da so razni koncepti dandanes vsrkani že z materinim mlekom. Brez strogosti ji bo še teže, poštenosti, filozofiji ljubezni, kajti materino mleko se ne napaja z erosom, pač pa vsiljuje logiko slepega vodila, po katerem "muva in dogaja" enkrat za vselej, vsevprek in ji je čisto vseeno tako za eros kakor za thanatos.