Ko se srečata vladar in marginalec

Slovenija premore malo mislecev kalibra Slavoja Žižka. Njegove besede navadno zarežejo ko britev. "Izpoved 'vulvoliberalca'", objavljeno v zadnji Sobotni prilogi, sem prebral z največjim užitkom. Sem pa naletel tudi na problem ali dva.

Združbe kakor Forum 21 ali Zbor za republiko širijo nezaupanje do normalne demokratske politike in ustvarjajo napol izredne razmere, pravi. So zgolj prikrite, hinavske, dvolične, primitivne, predstrankarske oblike političnega boja, ki vzdržujejo in skoraj uzakonjajo mizerno stanja duha v tej državi. Ko pa pride do vprašanja, kaj storiti, odgovori skoraj z velikimi črkami: nič. Ali v bolj izčrpni obliki: pametna politika ob takih primerih ne napravi nič. Jih vljudno ignorira.

Hm, kaj pa če se ne pustijo ignorirati? Lahko zaženejo hrup, ki ne ostane brez odmeva. Pri tem bodo najbolj učinkovite prav najbolj primitivne oblike.

Še resnejše težave se napovedujejo, če so oni, ki bi jih bilo treba ignorirati, sami ti, ki naj bi to počeli - nosilci "politike" ali kar oblasti. Politika lahko na ta način ravna z marginalci vseh vrst in rodov - pravzaprav navadno z njimi natančno tako tudi ravna -, čisto nekaj drugega pa so gospe in gospodje, zaradi katerih sta omenjena foruma postala tako pomembna, da se vsi ukvarjajo z njima. Ta "civilna družba" povsem odkrito deluje kot ideološki aparat države. Daleč od tega, da bi jo lahko "politika" ignorirala; prej bi pričakovali, da se je bo poskušala polastiti. In prav to se dogaja.

Omenjeni združbi se od drugih, ki bi jim bili v skušnjavi reči sorodne, npr. Foruma za levico, razlikujeta po tem, da v njiju sedijo predstavniki družbene moči, Forum za levico pa sestavljajo "marginalni intelektualci", kakor se je nekdo izrazil (ne Žižek). Prav to je seveda njuna prednost. Zaradi tega je nasvet, naj ju "politika" obravnava enako kakor Forum za levico, vso "alternativo" itn., lahko le lepa želja. Ost Žižkovega pisanja, ki se začne kot zelo konkreten spopad, tako nazadnje niti ne zadene tistih, o katerih piše, temveč le subjekte, ki itak že veljajo za marginalne. To pa so, kakor bi rekel Freud, manjši duhovi dosegli z manj truda.

Morda je vse to eno in isto, če gledaš z Lune, in Žižek se res močno potrudi, da bi nam "približal svojo oddaljenost". Vendar se ne dela, da je nepristranski opazovalec, temveč nedvoumno izrazi svoje preference. Na primer, od slovenske politične scene se distancira, ker je "dolgočasna" in na porazni intelektualni ravni. Neke vrste preferenca je tudi to, da ne govori s komer koli. Svoj nasvet naslovi na "politiko", zato bomo takoj pomislili, da nagovarja oblast, zlasti (ni težko uganiti) LDS. A kako da potem tako docela zgreši trenutno težavo te stranke in vladajoče koalicije? To niso same "civilnodružbene pobude", o katerih je govora, temveč njuna posledica - krepitev opozicije. Glede tega je Žižkov nasvet enak, kakor če bi rekel: "Pa kaj." V sferi oblasti pa je en sam sedež, ki lahko sprejme tak nasvet, zavzame tako stališče, in to je prestol. Le vladar je dovolj "neodvisen", da mu je načeloma vseeno, kdo pride na oblast - dokler veljajo pravila igre, ki zagotavljajo njegovo suverenost. Žižek se torej le na videz pogovarja s "politiko", ki tudi po njegovi lastni definiciji ni nič drugega kakor prostor, v katerem se nenehno merijo moči; v resnici nagovarja "prazno mesto" vladarja.

Toda če sestopimo iz "sfere oblasti" v bolj prizemno okolje, nekoliko presenečeni odkrijemo enako stališče pri pisani druščini medtem že skoraj pozabljenih marginalnih subjektov (marginalnih s stališča "politike", lahko bi rekel tudi: "z majhno politično težo"). Bolj ko so marginalni, bolj jim je vseeno, kdo je na oblasti. Če smo natančni, je v normalnem demokratičnem sistemu vprašanje, kdo je na oblasti, življenjsko pomembno zgolj za samo "politiko" (in njeno klientelo). Za vse druge pa je oblast nekaj, kar nas doleti, podobno kakor nesreča, in tako jo v normalnih okoliščinah, potem ko so volitve opravljene in karte razdeljene, vsakokrat znova tudi vzamemo - kot nujno zlo, s katerem je treba živeti in ob njem delati naprej. Toda pri tem smo nekako na istem kakor vladar; tovrstno "neodvisnost" lahko prakticiramo le, dokler veljajo pravila igre, v kateri imamo svoj košček suverenosti, npr. v obliki temeljnih pravic in svoboščin.

Vladarjevo suverenost zagotavlja sistem. Kaj pa zagotavlja našo "suverenost"? Le naše lastno politično delo. Pri političnih igrah nič ni samoumevno in je vedno nekaj tveganja. Če pa bi lahko preložil odgovornost na "modrega vladarja" (ali vladarico), bi najprej spet razlikoval, kar je Žižek vrgel v isti koš. Koncentracija moči v združbah tipa Zbor za republiko in Forum 21 je po Žižkovih lastnih merilih grožnja parlamentarni demokraciji, ker izigrava njena pravila in načenja "normalne demokratične mehanizme"; pobude marginalnih subjektov pa to zanesljivo niso, narobe, prav po njih (in po možnostih, ki jih imajo) smo se navadili meriti "demokratičnost" in socialno občutljivost političnih sistemov.

Prvih ne bo ustavilo nič, če ne bo pravil igre resneje vzela najprej sama "politika", ki v tem pogledu nikakor ne blesti. Vzemimo kulturno ministrstvo; kar štiri primere poznam, ki so jih spregledali pri razpisu, čeprav so imeli boljše reference od onih, ki so na razpisu zmagali, pri vseh pa so v komisijah sedeli udeleženci zmagovitih projektov. Če to ne ogroža demokratičnih pravil igre (da posledic za stanje duha niti ne omenjam), kaj jih potem ogroža?

Marginalne subjekte pa bi moder vladar obravnaval kot legitimne sogovornike (tako rekoč za protiutež prvim), pri čemer bi bil zlasti pozoren na tiste, ki imajo otežen dostop do normalnih demokratičnih mehanizmov. V drugačnem žargonu bi temu rekli "vključevanje v skupnost". Tveganje pri tem ni nič proti tistemu, kar tvegamo brez tega procesa.