Spomeničarji

Po eni strani se skorajda fanatično sklicujejo na interese stroke, po drugi strani pa sklepajo zelo nenačelne kompromise s funkcionarskimi garniturami, za katere vemo, da se pač v določenih intervalih menjavajo in upogibajo hrbet zdaj pred enim, zdaj pred drugim gospodarjem, ki jim določa smernice (lokalnega, mestnega, občinskega in še kakšnega) vladanja v mandatu, za katerega so bili izvoljeni ali imenovani. Preklemansko vam znajo zagreniti življenje, če kot čisto navaden državljan davkoplačevalec slučajno stanujete v hiši starejšega datuma, pa ugotovite, da bi bilo, recimo, dobro zamenjati kakšno okno v mansardi ali opraviti kak drug manjši gradbeni poseg - zagnali bodo vik in krik, da mora biti tista ušiva linica natančno taka, kakršno si oni predstavljajo, in gorje vam, če si drznete pomisliti na kaj, kar bi vam iz vrste krepko utemeljenih razlogov bolj ustrezalo; če pa ste po naključju bolj ali manj pomemben oziroma ugleden (občinski, državni ...) funkcionar, vam je seveda dovoljeno karkoli, še klanjali se vam bodo in pospešili postopke za pridobitev potrebnih dovoljenj in soglasij. Po drugi strani pa taisti spomeničarji po nojevsko zarivajo glavo v pesek in se sprenevedavo sklicujejo na pristojnosti drugih inštanc, ko gre za korenitejše posege v mestno tkivo ali za stavbe, ki jih že desetletja in desetletja spremlja bolj ali manj umetno sproducirana avra "umetniške" ali historične pomembnosti. Takrat, na primer, razmeroma nebogljeno oponirajo kakšni plečnikofilski hordi, ki dokaj agresivno vsiljuje mestnemu plebsu svoje pojmovanje nebuloznega "javnega interesa" v upanju, da bo (tudi) zase izpulila cekinček ali dva skozi tak ali drugačen natečaj, ki naj bi pomagal rešiti resnično ali izmišljeno mestotvorno zagato. Konstruktiven dialog v smislu ločevanja zrna od plev je redek, pravzaprav nezaželen, kajti kolizija interesov med skupinicami in klani, ki skušajo svoje strokovno neznanje in ustvarjalno nemoč kompenzirati z iluzijo družbene pomembnosti, je prevelika, iz nje pa običajno potegnejo daljši konec skorumpirana občinska birokracija in nekompetentni mestni svetniki z urbanega razmišljanja nezmožnim županom (še raje županjo) poudarjene ruralne provenience na čelu.

Stolno mesto vsem nam ljube kozolec republike že nekaj let zaznamujejo tri spomeničarsko-planerskoinvesticijske debate: Kolizej, Cukrarna in vzpenjača na grajski hrib. Mind-fucking okrog Kolizeja je dobil že naravnost groteskne razsežnosti, abderitsko sprenevedanje v zvezi s Cukrarno je klasičen primer prodaje muda za bubrege, glede vzpenjače pa smo prejšnji teden v medijih izvedeli, da bo mestna občina spičkala okroglo milijardo proračunskega denarja za to, da bo lahko kakšna ameriška turistka dvignila svojo macdonaldovsko rit na eno izmed ljubljanskih razglednih točk. Če bi bil Kolizej res zgodovinsko in arhitekturno tako pomemben, kot trdijo nekateri, bi ga bilo treba sanirati že zdavnaj in oplemenititi z vsebinami, ki jih narekuje njegova notranja struktura, vključno s funkcijami, ki jih je imel takrat, ko je bil zgrajen oziroma z njihovimi primerno posodobljenimi različicami, ne pa načenjati polemik šele potem, ko so novi lastniki sklenili počistiti s svinjarijo, ki se je doslej nabirala med njegovimi zidovi. Še bolj v nebo vpijoč je primer Cukrarne, ki je v glavnem eno samo smetišče, zavetišče brezdomcev in bivališče ljudi s socialnega dna, prava mestna sramota torej, toda modrovanj o tem, kaj storiti z njo, ni ne konca, ne kraja, ker so pred dobrim stoletjem tam od lakote in jetike crkavali nekateri slovenski pesniki (o, vseodrešujoča trpečnost!): notorična kulturnjakarska laž o velepomembnosti domače besede za nadaljnji narodov obstoj se prav tu kaže v vsej svoji pritlehnosti in zapljuvanosti, kajti če bi nas jezik in literatura res edina lahko obdržala na evropskem zemljevidu, bi se gotovo bolj spoštljivo obnašali do tistih, ki so ju (kot je neizpodbitno dokazano in znanstveno preverljivo) dejansko modernizirali in vključili v sočasne svetovne literarne tokove! Vsakdo, ki se vsaj malce spozna na urbanizem, vam bo potrdil, da je grajski hrib v resnici mestni park, v parkih pa se sprehajamo (seveda po urejenih potkah in stezah, med primerno vzdrževanim rastlinjem in ostalimi parkovnimi sestavinami), ne pa vozimo gor in dol. Burka z vzpenjačo ima en sam namen, namreč, omogočiti nekomu (skupini izbrancev?), da bo mastno zaslužil, plačevali pa bomo vsi meščani, kot ponavadi. In kje je pri vsem tem stroka, ki zna biti tako načelna in "znanstvena", ko gre za nedolžno popravilce ali adaptacijo? V svojih mišjih luknjah, na kolenih pred kapitalom in v skrbeh za ljubi kruhek, seveda!