Pozor, teslo za volanom!

Že spet me je doletelo, da pišem nekaj, kar bo objavljeno na dan volitev. Ko to pišem, še ne vem, kako so se volitve izšle, vi pa, ko to berete, že veste. Kaj je zdaj sedanji čas? Ko to pišem ali ko to berete? Očitno vaš ni isti kakor moj. Kakor da sem nekje nekaj zamudil. Za vas so se volitve že zgodile, jaz pa še zmerom ne vem, kako. Jaz, ki vam bom zdaj tu nekaj pametoval, sem edini neinformiran med vami!

Zoprno.

A po svoje tudi osvobajajoče. Nevednost itak osvobaja. Kaj ni veliko lepše, če česa ne vemo? Potem lahko mirno fantaziramo naprej.

Pri evropskih volitvah sem se lahko šalil in jih primerjal s televizijsko igro najšibkejši člen. Bila pa je še ena igra. Se spomnite tiste, kjer mislite, da odgovarjate na ena vprašanja, potem pa vam pojasnijo, da ste odgovarjali na druga? Vprašanje je, na primer, katera je vaša najljubša žival, potem pa se izkaže, da ste opisali svojega idealnega partnerja. Po moji verziji te igre ste mislili, da volite evropsko oblast, medtem ko ste se v resnici odločali, koga boste izločili z domačega političnega prizorišča.

Seveda ta izločitev ni pripeljala do dokončnega izpada kakor v televizijski igri. Ta nasploh ni pogost, kadar so igralci politične stranke. Poglejte na primer ljudsko stranko; komaj izločijo enega klovna, že ga zamenja drugi. Tako se lahko igra nadaljuje brez konca.

Vendar prispodoba z igro najšibkejši člen ni kakšna apriorna kritika izvoljencev in izvoljenk. Pri tej igri je najbolj poučna ravno pripravljenost, ki jo pokažejo zadnji trije ali štirje tekmovalci, da združijo moči in izženejo izmed sebe najboljšega, torej najnevarnejšega. Šolski primer negativne selekcije. Socialnopsihološki test v živo.

Tako gre to. Vedno sta najmanj dve igri. V eni nastopamo in se dokazujemo pred drugimi, hkrati pa igramo tudi zahrbtno, oportunistično igro medsebojnega izločanja.

Janez Janša je nekoč primerjal politiko s šofiranjem avtobusa. Primerjava ni slaba. Spomni nas, da imajo avtobusi na cesti prednost. Pa na to, da so navadno vpleteni v najhujše nesreče.

Če jo sprejmemo, lahko še nekoliko razširimo pogled. Kaj je prometni režim drugega kakor država v malem? Šoferji so njegova elita, "uradne osebe" (policija, redarji) pa njegova birokracija.

Uradne osebe naj bi na cesti skrbele, da promet teče, in za varnost v prometu. Kar zadeva prvo, promet seveda ne teče. Kje ste še videli, da bi vam semaforji zapirali izhod iz mesta in odpirali vstop vanj, kakor je to organizirano na Celovški cesti v Ljubljani? Zeleni val iz mesta ujamete le, če vozite precej nad dovoljeno hitrostjo. Zaradi tega posumite, da ureditev morda ni naključna. Koristi lahko službenim in drugim pomembnim vozilom, ki jih uradne osebe ne zaustavljajo. A tudi njim koristi le, kadar ni gneče.

Kar zadeva drugo, uradne osebe po starem železnem pravilu niso tam, kjer bi lahko koristile. Pridejo, ko je vsega konec, in napišejo zapisnik. Raje kaznujejo kakor preprečujejo. (Seveda se znajo nekateri šoferji, elita v eliti, tudi izogniti predpisani kazni.) Ob drugih priložnostih pa jih je toliko na kupu, da se sprašuješ, zakaj ne stojijo rajši vsak na svojem vogalu in skrbijo za varnost v prometu. Zlasti bi lahko opozarjali voznike, da morajo dati prednost pešcem in kolesarjem. Ljubljana bi bila rada mesto kolesarjev, vendar je vožnja s kolesom marsikje v mestu nevarna. Tudi pešci nimajo avtomatično prednosti, celo na prehodih za pešce ne. Postavite se kdaj na rob in čakajte, da se bo kdo ustavil sam od sebe in vas spustil čez cesto. V nekaterih državah turistični vodniki opozarjajo: nikoli ne predpostavljajte, da imate kot pešec prednost na cesti!

V Sloveniji ni tako hudo. Prej ali slej bo kdo ustavil. A če ste malo preveč predrzni in prisilite avto, da ustavi pred zebro, se ne zgodi redko, da vas prekolnejo, namesto da bi se vam opravičili. Takrat bi prišla prav uradna oseba - tako rekoč v vzgojne namene. Če bi bila seveda sama primerno vzgojena. V sedanjih razmerah se vam zlahka zgodi, da vam pot čez zebro zapre prav uradna oseba v modrem službenem avtomobilu in vas nadre, ker se s kolesom peljete v "napačno smer". Potem izgubite pol ure, ko ji dopovedujete, da se peljete v popolnoma pravilno smer, namreč v tisto, v katero ste se namenili, toda tega argumenta ne razume najbolje.

Ha, boste rekli, saj se sam ne obnašaš v skladu z normo. To je res, res je pa tudi, da je prometni režim urejen tako, da najbolj ustreza šoferjem. Pešci sicer imajo nekatere pravice, vsaj na "posebej označenih mestih", a jih na licu mesta težko uveljavijo. Pločevina je pač trša od telesa. Kolesarje, ki so pravzaprav podvrsta pešcev, saj tečejo na lastni pogon, pa prometni režim obravnava kot podvrsto šoferjev. Kolesarske steze so urejene po zgledu avtomobilskih poti. Od nas se pričakuje, da se bomo po kolesarskih stezah vozili ko avtomobili - po enem skrajnem robu štiripasovnice gor, po drugem dol, vse naokoli velikih križišč, vzporedno na primer s kakšnim tovornjakom. Torej kolesarske steze (vsaj v Ljubljani) prej osvobajajo cestne površine pred kolesarji ("delajo red"), kakor da bi dajale kolesarjem kakšno posebno prednost.

Kjer ni kolesarske steze, se boste nemara odločili za drugo najvarnejšo pot - po pločniku. Režim vas bo preganjal tudi tam, čeprav za pešce niste posebej moteči, če prilagodite hitrost in vozite previdno. A to je že vprašanje vljudnosti, se pravi, problem "civilne družbe" (spomnimo se, da je eden od pomenov besede "civilen" prav - vljuden). S takimi problemi pa se režim - ne prometni ne državni - ne ukvarja. Rajši prepoveduje kakor vzgaja.

Če zdaj sklenemo to alegorijo (naprej jo lahko razvijate sami), moramo najprej ugotoviti, da govori o treh družbenih skupinah, ki jih predstavljajo šoferji, pešci in kolesarji. Zadnji so problematični, ker ne sodijo v nobeno od preostalih, jasno določenih skupin. In kako režim "reši problem"? Tako, da problematično skupino izloči. Ni to dovolj zgovorno?