Zakaj nisem šel volit

No, če sem natančen, njihovi v socialdemokratski celofan zaviti nasledniki iz Združene liste, ki so v sklopu svojih predvolilnih aktivnosti na eni izmed tiskovnih konferenc med drugim predstavili tudi strankarski kulturni program. Informacijo sem po naključju ujel v Odmevih na TVS, in ker je bila dokaj skromna, sem se odločil, da o tem programu zvem malce več, predvsem pa kaj bolj konkretnega. Zato sem si na nedeljo pred volitvami vzel dobri dve uri časa in na internetu prečesal spletne strani vseh slovenskih političnih strank ter se še posebej osredotočil na njihove napovedi, kaj nameravajo storiti oziroma premakniti, če se bodo prebile v parlament ali morda celo v vlado. Rezultat mojega srfanja je bil zastrašujoč, da ne rečem kar - naravnost grozljiv: strankarski ideologi, ne glede na politično barvo in nazorsko opredeljenost, na kulturo gledajo predvsem kot na nujno zlo, ki se mu sicer ni moč izogniti, a ga je dovolj odpraviti z nekaj floskulami o potrjevanju narodne identitete, skrbi za ohranjanje jezika in dediščine, pospeševanju policentričnega razvoja Slovenije in podobnem, že neštetokrat slišanem in prebranem sranju v duhu načelnega, v ničemer zavezujočega nakladanja. Sestavljalci strankarskih programov očitno živijo na nekem drugem planetu, ne berejo časopisov (niti domačih, kaj šele tuje!) in ne gledajo televizije, o tem, kaj se je v tolikanj opevani Evropi v kulturi zgodilo v zadnjih petnajstih, dvajsetih letih, nimajo pojma, niti jim še ni prišlo iz guzice do glave, da smo krepko zakoračili v 21. stoletje, kajti razlike, po katerih prepoznamo oziroma ločimo desno opcijo od leve, so zreducirane na zagovarjanje bolj Slomšek-Mahničeve naravnanosti nasproti približno Jurčič-Levstikovi, se pravi, dveh prosvetiteljskih, narodnobuditeljskih konceptov 19. stoletja.

Zanje se modernizem, kot kaže, nikoli ni "zgodil", preobrati in prevrati, ki so zaznamovali umetnostno dogajanje po Cezannu, literaturo po Rimbaudu in Verlainu, glasbo po Schoenbergu in, recimo, grafično in industrijsko oblikovanje po secesiji - če medijev, kot so fotografija, film, video, računalniška in spletna umetnost, niti ne omenjam -, so jim popolna španska vas, v njihovi bolestni oblastiželjnosti jih dejansko stanje in nujne, za uspešno, enakopravno vključevanje v evropske kulturne tokove absolutno potrebne spremembe v načrtovanju in financiranju prioritet v slovenski kulturniški konstelaciji v naslednjem mandatnem obdobju sploh ne zanimajo. Sodrga, ki bo do leta 2008 zasmrajala parlamentarne dvorane in hodnike ter s svojimi abderitskimi prerekanji kradla bogu čas, državljanom pa denar (v navezi z inkarnati, ki bodo zasedali sinekure na sedežu kulturnega ministrstva in v službah, neposredno odvisnih od le-tega), bo tako znova dokazala, da ne vidi dlje od svojega nosu, in se po izteku mandata lahko "hvalila" s takšnimi dosežki, s kakršnimi se šopiri (do)sedanja feng-shui ministrica prek poročila, objavljenega na spletni strani stranke, ki ji pripada in ki bi jo, če se ne bi volitve iztekle tako, kot so se, ustoličila na Maistrovi še za štiri leta: v poročilu gospe Rihterjeve poleg običajnih nebuloz o domačem jeziku in spodbujanju raznolikosti prednjačijo slavospevi najrazličnejšim prizidkom in adaptacijam (jasno, da tu še zmerom prevladujejo knjižnice in gledališča, tako kot v časih samoupravnih interesnih skupnosti pred več kot tremi desetletji!) ter razvpiti resoluciji o nacionalnem kulturnem programu in kopici zakonov, podzakonskih aktov, predpisov, pravilnikov in drugih uradniških jajc, ki bodo odslej bolj ko ne grenila življenje večini aktivno vključenih v produkcijo in distribucijo kulturnih dobrin. Ti so se vsekakor dodobra naveličali ministrov brez vizij in volje, da karkoli spremenijo, kajti tako njim kot besno se razmnožujoči administrativni mašineriji, ki v njihovem imenu opravlja ponižujočo raboto načrtnega zavajanja javnosti, ni do drugega kot do neskončnega raztegovanja preskusov vzdržljivosti načrtovalcev konkretnih programov in akcij ter opravičevanja lastne nesposobnosti pri uresničevanju tudi tako rutinskih zadev, kot je priprava razpisov za (so)financiranje kulturnih dejavnosti v prihodnjem letu (ko to pišem, v torek, 5. oktobra, jih še ni nikjer, moji kolegi v tujini pa vsaj za tri leta vnaprej natančno, za pet let pa okvirno vedo, koliko sredstev jim bo država namenila za uresničevanje posameznih projektov). Da ne bo tole izzvenelo v osebni obračun s Pahorjevo izvoljenko, naj povem, da ne bo nič bistveno drugače, če jo bo nasledil kateri izmed Janševih, Bajukovih ali, bog ne daj, Podobnikovih izbrancev oziroma izbrank! A zdaj razumete, zakaj so izidi volitev za kulturo irelevantni?