Bogdan Lešnik

22. 1. 2005  |  Mladina 3  | 

Unavatune ni več

Tako se je končalo prvo sporočilo po cunamiju, ki sem ga dobil po SMS s Šrilanke

Bogdan Lešnik

Bogdan Lešnik
© Arhiv Mladine

Unavatuna ni le rajska plaža, ki jo je Arthur C. Clarke razglasil za eno najlepših na svetu. Skupina zaselkov s tem imenom šteje morda dvesto petdeset družin, ki imajo povprečno po dvajset članov. Preživelim so ostale ruševine.

Vas je za daljši sprehod vzhodno od mesta z imenom Galle. Ne Gale, kakor pišejo naši časniki. To je podobno, kakor če bi namesto Preddvor pisali Predvor. Podvojeni samoglasniki in soglasniki se v singalščini izgovorijo podobno kakor v slovenščini, le da ima singalska fonetika več fines. Tudi pri besedi Galle se izgovorita oba l: gal-le. Ne glede na to, da ime po krajevni legendi izhaja iz navdušenja Portugalcev, prvih kolonistov otoka (od začetka šestnajstega do konca sedemnajstega stoletja), ki so ob čudovitem razgledu vzkliknili: "Gala!" (po SSKJ: prvovrstno, odlično). Kar pa jih ni oviralo, da ne bi vladali skrajno surovo in poskušali nasilno pokristjaniti ljudi.

Sprehod sicer ni posebno prijeten, ker je obala poseljena in pozidana in je treba večji del poti po cesti s precej burnim prometom. Ta cesta gre ob obali vse od Puttalame (put-talama) na severozahodu otoka skozi Kolombo proti jugu do Galleja in po južni obali do Hambantote, kjer se vzpne v notranjost, da se izogne nacionalnemu parku Jala, potem pa se pri Pottuvilu (pot-tuvil) spet približa morju in gre ob vzhodni obali do Trinkomaleeja (ee izgovorimo podobno kakor v besedi preenostaven) na severu. Ob cesti gre železniška proga. Govorim v sedanjem času, vendar si lahko predstavljamo razdejanje, ki ga je napravil val.

Severni in vzhodni predeli, ki jih obvladujejo tamilski uporniki, so tudi najrevnejši, med drugim zato, ker tam zaradi vojne od zgodnjih osemdesetih let ni več turizma. Boj za nacionalno avtonomijo je nedvomno preplačan, kadar je cena zanj to, da ne ostane nič za življenje. Toda tudi politika vlade, ki ne odpravi pogojev, zaradi katerih je prišlo do spopada, ima podobno ceno. Zato je ves otok še za nekaj stopenj revnejši, kakor bi glede na naravna bogastva smel biti.

Pred prihodom modernih popotnikov in za njimi turistov so na obali živeli v glavnem samo ribiči. Veliko njihovega orodja je uničenega, od mrež in čolnov do preprostih lesenih dvojnih križev, zabitih v morsko dno nekaj korakov stran od obale, da so lahko sedeli na njih in lovili ribe na trnek.

Turisti so na obalo privabili še druge domačine. Razvila se je cela mreža storitev, vendar temu težko rečemo "turistična industrija". Ob jugozahodni in južni obali, denimo, se vije skoraj nepretrgana linija zelo različnih gostišč, hotelov in drugih turističnih objektov. A razen morda v največjih in najbolj "luksuznih" hotelih dobi obiskovalec povsod občutek, da je vključen v družinsko življenje lastnikov, osebja in drugih domačinov. In to ni lažen občutek. Na tej ravni je šrilanška (in vsa južnoazijska) družba zelo odprta, vsekakor bolj kakor tista, ki ji v geopolitični govorici rečemo "zahodna". Popotniki, ki jim to kaj pomeni, pogosto ohranijo dolgotrajne stike s svojimi gostitelji. Turisti, ki hočejo "mir pred domorodci", pa so tako ali tako povsod obsojeni na druženje le med seboj.

Turizem vsekakor ni edina dejavnost, ki prinaša otoku zaslužek (tu so še prodaja čaja, kavčuka, začimb, dragih kamnov), vendar v nasprotju z drugimi ni organizirana v velike gospodarske družbe, od katerih ima dobiček le peščica lastnikov, temveč jo sestavljajo majhni družinski projekti. In prav ta dejavnost je zaradi katastrofe najbolj prizadeta.

Zato ima prijatelj Borut povsem prav, ko pravi, da je zdaj obnova te dejavnosti tudi odgovornost popotnikov in turistov. Marsikdo, ki vzdržuje stike s svojimi gostitelji ali pa ima vsaj lepe spomine na počitnice, tudi sam čuti tako.

Morda je bil to pomemben razlog, da je zbiranje humanitarnih prispevkov doživelo tak odziv. Vsota, ki se napoveduje, je štiri in pol milijarde dolarjev. Impresivna številka. Vprašanje pa je, prvič, koliko tega denarja bo v resnici zbranega (vsaj pol te vsote je šele obljubljene), drugič, koliko ga bo doseglo ljudi, ki ga potrebujejo, in tretjič, kaj vse bo pripeto na njegovo dejansko izročitev.

Malo me zmrazi, ko slišim, da Združene države ocenjujejo svojo pomoč - manj v denarju, več v naturi - na dve in pol milijarde dolarjev. Zlahka si predstavljam, da bodo šla ta sredstva zlasti za krepitev njihovega vpliva v regiji, torej vse prej kakor za nesebično pomoč.

Nezaupljiv sem tudi do velikih humanitarnih organizacij. Škandal z Unicefom v Nubijskih gorah, ki ga je razkril Tomo Križnar, opozarja, kako lahko "pomoč" povsem zgreši cilj, namenoma ali ne, in pristane v rokah korumpiranih lokalnih oblasti. Bolj lokalen, a zgovoren škandal z Rdečim križem pa opozarja, da te organizacije (natančneje, njihova vodstva) najprej poskrbijo zase.

Res pa je, da je mogoče samo z velikim denarjem, ki se zbere z majhnimi prispevki, obnoviti porušeno infrastrukturo. V tem smislu je lahko delo teh organizacij izjemno koristno. A jim je treba zelo strogo gledati pod prste.

V vsakem primeru bodo koristne različne oblike pomoči. Sam sem se odločil za obliko, ki v velikem merilu ne pomeni dosti, na bolj vsakdanji ravni in za konkretne ljudi pa. Je dopolnitev večjih projektov, kolikor ti funkcionirajo; če pa ne funkcionirajo, je še pomembnejša. Na kratko rečeno, po svojih močeh pomagam ljudem, ki jih poznam. To je posledica njihovega odnosa, ki sem ga opisal zgoraj. Kaj bi pa bil, če ne bi vračal prijaznosti s prijaznostjo?