Zgodbe o cunamiju

Cunami je prišel v dveh valovih. Prvega so zaznali okoli devete ure zjutraj kot dvig morske gladine, podobno kakor pri plimi, le da se je voda dvignila za več kot dva metra nad običajno gladino. Da gre za val, je bilo mogoče sklepati le iz sile, s katero se je voda razširila v notranjost, in to ni bila rušilna sila. Ko se je morje spet umaknilo, se je pogledu odprlo morsko dno petdeset, morda sto metrov od obale. Kdor je kdaj prebiral zgodbe s Tihega oceana, ve, da je to zanesljivo znamenje za cunami. Tukaj takih zgodb niso poznali; nekateri so šli pobirat ribe, ki so se premetavale na suhem. Čez dvajset minut do pol ure je sledil drugi val - tokrat zares val, trimetrski vodni zid, ki se je usul na kopno in porušil vse, kar je ostalo.

Randžan je bil v hiši na obali, ko je slišal mamo: “Nekaj se dogaja, morje ni dobro,” je klicala. “Pridi ven!” Randžan je bil še v postelji in se je nagibal k temu, da bi jo ignoriral, ko je nenadoma opazil, da je res nekaj narobe - okno, ki je gledalo na morje, je bilo popolnoma mokro. Hip zatem je skozenj vdrla voda. Randžan je pograbil edino stvar, ki jo je še lahko, svoj mobilni telefon, in stekel ven. K sreči se tla tik za hišo dvignejo in jih voda ni takoj poplavila. Randžan je dobesedno z vodo za petami ušel čez cesto in v hrib.

Sampat je stal na obali in opazoval, kako se približuje voda. Stal in gledal in čakal. Voda je prišla do njega in ga odnesla s seboj. Ko se je umaknila in ga hotela odplakniti na odprto, ga je po naključju neslo mimo kokosove palme. Oprijel se je je in v trenutku splezal na vrh; imel je srečo, da je ostala pokonci. Videl je, kako voda odnaša ljudi, in ni mogel storiti ničesar. Pred drugim valom je bil že na varnem na hribu. Pozneje se je pridružil reševalcem in doživel nekaj, kar ga bo spremljalo vse življenje. Našel je truplo majhnega otroka. Ležal je, kakor da spi.

Prvi dan sem srečal Suranga. Sampat je povedal njegovo zgodbo. Rešil je življenje ženski, ki jo je s posteljo vred odneslo na odprto morje. Kratko malo pognal se je v vodo, odplaval do nje in jo nekako zvlekel na suho. Nenadoma se mi je mali Singalec zazdel večji od mene. Občutek sem imel, da mu ne sežem do pasu. Kako naj se človek obnaša do nekoga, ki je tvegal življenje za popolnega neznanca? Dotlej koga takega še nisem srečal, vsaj vede ne. Napravil sem nekaj bedastega - dal sem mu roko in mu to povedal. Sampat je prevedel. Surange se je samo na široko zarežal in odmahnil z roko. A njegove velike oči so ostale resne. Še zdaj jih vidim, kako so se zavrtale vame.

Maheševa teta je bila na avtobusu, ko so ljudje začeli kričati: “Voda, voda!” Pograbila je svojega otroka in še enega, ki je bil tam zraven, ter z njima hrbtno odplavala na vzpetino.

Šoj (ki mu je v resnici ime Rišan) je videl, kako se čoln, ki so ga prejšnji večer potegnili na suho, pozibava v vodi. Naslednji hip je leseni podij, ki se je stegoval kakšen meter visoko nad peščeno plažo, odneslo v zrak in voda je začela poplavljati tla potapljaškega centra, v katerem je delal kot vodja potapljaške posadke. V prostoru, ki je bil proti morju odprt, so bile še tri stranke, turisti. Šoj je zavpil, naj mu sledijo, in stekel po stopnicah na teraso in od tam splezal na streho. Gostje so šli za njim le do terase, a je zadostovalo; tako visoko voda ni segla. Do drugega vala so bili že na varnem. Šoj pravi, da se ne bo nikoli več potapljal. Njegov sodelavec Hasanta, ki je oba vala doživel na morju, potem pa še tri dni preživel v čolnu, pravi isto.

Med turisti so imeli največ sreče tisti, ki so bili v družbi domačinov. Prebat, ki dela v istem potapljaškem centru, je rešil petčlansko družino. Prodajalec sadja Kalu je rešil tri turiste, umrla pa je njegova mati. Randžanov bratranec Nisanka je rešil svoje finsko dekle in njenega enajstletnega bratca, umrla pa sta njegova stara teta in bratranec, ki je bil še otrok, ljubljenec te tete in vseh v družini.

A niso samo zgodbe o junaštvu. So tudi take, v katerih ljudje niso izgubili vsega zaradi cunamija, temveč ker so njihove hiše obiskali roparji, medtem ko so sami v strahu pred novimi valovi ostali na kakšni vzpetini. Med najbolj strašnimi je zgodba, kako so oropali vlak, ki ga je cunami iztiril in pobil večino potnikov. V naglici, morda tudi v strahu pred naslednjimi valovi, so roparji rezali prste s prstani, ušesa z uhani itn. Pri tem nekateri potniki niso bili mrtvi, le nezavestni.

Lokalni moralisti niso zamudili priložnosti, da dvignejo prst. Cunami, pravijo, je božja kazen za nemoralno življenje. Randžan dvomi; umrlo je veliko nedolžnih, roparjem pa se ni zgodilo nič.

Prijanka, krepka in odločna ženska pri štiridesetih, ki je pod valovi izgubila vse premoženje, pravi, da doslej še niso dobili niti kilograma pomoči od vlade v Kolombu. Samo govorijo, nič ne napravijo. Vladna strategija, pravi Prijanka, ne bo pomagala obnoviti turizma, zlasti zdaj ne, odkar je stopil v veljavo odlok, da novih objektov ne smejo postaviti bližje kakor sto metrov od obale. “Kakšen nesmisel,” se jezi Prijanka, ki ji je val odnesel leseno restavracijo na obali. “Za gostišča in hotele je to še razumljivo, za restavracije pa ne.” Sama je odločena; odlok ali ne odlok, svojo restavracijo bo postavila na istem mestu.

Sprehod po unavatunski plaži ponuja grotesken prizor. Na eni strani je ocean spet ves prijazen, poljublja nam podplate in včasih nagajivo zmoči kratke hlače; na drugi strani je kup ruševin, ki pričajo o njegovem drugem obrazu. Celo znanstveno misleč človek, ki ve, da gre za čisto navaden učinek potresa, se ne more izogniti občutku, da so se za trenutek zbudili bogovi globin, potem pa spet zaspali - kdove, za kako dolgo - in prepustili svoj teritorij prijaznejšim duhovom morske obale. Pod katoliškim oklepom in ateističnim (kar koli že to pomeni) ali agnostičnim pokrivalom še zmerom čemi stari pogan.

(Se nadaljuje.)