Glas "stroke"

Poseganje v javne razprave in zavzemanje stališč do perečih vprašanj našega vsakdanjika vsekakor predpostavlja tudi prevzem odgovornosti za javno izrečene ali napisane (v medijih objavljene) trditve in opredelitve. Ne glede na to, v čigavem imenu nekdo nastopa, se skrivanje za kolektivnim subjektom v javnosti dejansko kaže kot nepripravljenost na sprejetje artikuliranega mnenja ali specifične dikcije izjave kot trdnega osebnega prepričanja, s katerim se podpisani izpostavi(jo) tudi morebitnim ugovorom, nasprotnim mnenjem in množici drugačnih pogledov na obravnavano temo oziroma problem. Eden najpogosteje evociranih kolektivnih subjektov v polemikah, najrazličnejših ugovorih ob konkretnih odločitvah ali namerah ter v primerih bolj ali manj vehementnega nestrinjanja s tem, kar se je ali naj bi se zgodilo, je vsekakor glas "stroke". Strokovni argumenti so nesporno vredni vsega spoštovanja, ko gre za ključna vprašanja ali dejstva, ki jih ta ali ona stroka lahko nedvoumno dokaže oziroma zoperstavi naključnim, nepremišljenim trditvam, pristopom, posegom in odločitvam, katerih posledice bi občutile širša javnost, družbena skupnost ali neka podobna entiteta. V svoje nasprotje pa se stroka spremeni, ko jo posamezniki, ki znotraj nje delujejo, izrabljajo za uveljavljanje svojih partikularističnih interesov, volje do moči ali pridobivanja neposrednih koristi zase in skupinico somišljenikov. Stroka namreč ni homogena in v vseh podrobnostih usklajena kategorija, enotna formacija, ampak se večkrat kot ne navznoter razkriva kot skrajno neenoten zbir med seboj sprtih posameznikov, grupacij in gremijev, ki imajo drug o drugem zgolj najslabša mnenja, v čvrsto falango pa se strnejo le takrat, ko se enemu izmed teh "reprezentantov strokovnega interesa" zazdi, da se nekdo od zunaj (v njihovem žargonu: laik) poskuša zoperstaviti dominacijskim težnjam, prozornemu sprenevedanju in lažni vsezveličavnosti domnevne strokovnosti.

Eklatanten primer legitimiranja nekega s skoraj vseh vidikov zavoženega projekta s "strokovnimi" argumenti je zdaj že proslula vzpenjača na ljubljanski grajski hrib. Da gre za nepotrebno, nesmiselno gradnjo, ki se nikoli ne bo ekonomsko amortizirala (po navedbah njenih zagovornikov naj bi se sicer v 13 letih, a kaj se bo dotlej dogajalo, ne more napovedati nobena šlogarica) - kaj šele, da bi prinašala dobiček! - , je jasno vsakomur, ki obvlada osnove računstva in ima vsaj malce pojma o mehaniki ter kakšno izkušnjo z dvigali in podobnimi napravami; kljub temu pa nasledniki tistih, ki so to nastajajočo polomijo zamesili, na vse kriplje iščejo kritje za stran vržen denar. Najbolj preprost, najbolj "laičen" ugovor gradnji vzpenjače bi bil že samo dejstvo, da ima slovenska prestolnica cel kup nerešenih infrastrukturnih zagat, veliko bolj potrebnih takojšnjega ukrepanja in prestopa od besed k dejanjem. A mestna oblast se, namesto da bi predlagala racionalne in učinkovite rešitve, raje pretvarja, da bodo le-te prišle same od sebe, bogve kdaj in bogve kako. Zaveznike za zablodo z vzpenjačo (ob kateri si bo, če smo odkriti, nekaj izbrancev dodobra nabasalo žepe) pa zdaj išče v stroki - arhitekturni seveda, torej tisti, ki jih je glede njenih drugih ukrepov (natačneje, kroničnega neukrepanja) vse prej kot naklonjena. Tako smo v dnevnem tisku pred nekaj tedni med drugim prebrali izjavo samega dekana ljubljanske FA, kako imenitno in takorekoč nujno je, da mesto dobi vzpenjačo, saj jo imata vendar tudi Barcelona in Graz. A to da je argument stroke ? Bo naslednja ugotovitev najvišje strokovne inštance v deželi, da moramo nemudoma postaviti še Eifflov stolp in Empire State Building, da se bomo kosali s Parizom in New Yorkom ? Sprašujem se, ali se je gospodu dekanu popolnoma sfrkljalo in sam ne ve, kaj govori, ali pa so ga oblastniki, ki počasi, a vztrajno, na vse mogoče in nemogoče načine ubijajo to mesto, pretentali s kakšnimi mamljivimi obljubami, da tako nonšalantno trobi v njihov rog - v imenu stroke seveda, tako kot vrsta drugih eminenc iz istega gnezda. Gospod dekan et consortes si najbrž domišljajo, da s takimi in podobnimi izjavami vplivajo na prostorsko politiko občinskega uradništva, dejansko pa so zgolj marionete politike kot take, ki nazadnje vse naredi po svoje, ne glede na (ne)smiselnost in (ne)koristnost svojih odločitev, potem pa tudi najbolj očitne slaboumnosti in podlosti prekrije s sklicevanjem na svojo "demokratično izvolitev". Stroka, ki takšni politiki služi, je kvečjemu sinonim za kompromitiranost in oportunizem, zato naj se ne čudi, če njen glas takrat, ko bi bilo res potrebno, ne bo niti slišan niti upoštevan.