Rote Armee Fraktion

Na pust deževen dan se odpravim v berlinski KW - Inštitut za sodobno umetnost na Auguststraße. V galerijo se že v zgodnjih jutranjih urah zgrinja lepo število zvedavih obrazov; veliko mladine in obiskovalcev srednjih let. Že sedaj je jasno, da bo razstava (na ogled do sredine maja) Predstavitev terorja: RAF v galerijo privabila toliko občinstva kot še nobena doslej. Prav tako še nikoli niso prodali toliko katalogov in doživeli tolikšnega medijskega odmeva. V treh tednih po odprtju je o razstavi pisalo več kot štiristo časopisov po vsem svetu, med njimi Boston Globe, FAZ, Liberation, Le Monde, New York Times, Spiegel, Stern itd., o njej je poročalo dvajset televizijskih in petdeset radijskih postaj. Vse kaže na to, da je obujanje zahodnonemške preteklosti 70. let v sozvočju z interesno sfero prvega desetletja novega tisočletja, saj je terorizem ena izmed poglavitnih tem naše (medijske) kulture.

Razstavo so pripravili Klaus Biesenbach, Ellen Blumenstein in Felix Ensslin. Za Felixa Ensslina je obdobje, ki ga predstavlja ta projekt, tudi del osebne zgodovine, saj je bila njegova mati Gudrun Ensslin soustanoviteljica RAF in življenjska sopotnica Andreasa Baaderja (med novejše filmske upodobitve njegovega življenja sodi Baader Christopherja Rotha, posnet pred tremi leti). Felix Ensslin je bil pred časom aktiven v stranki Zelenih, sedaj pa je menda precej uspešen gledališki režiser, ki se giblje predvsem med Švico in ZDA. Na enem izmed videoposnetkov, ki si jih je mogoče ogledati na razstavi, Ulrike Meinhof na dolgo in široko razlaga, kako težko se je sočasno ukvarjati z materinstvom in revolucijo. Prav to zanimivo temo večkrat zasledimo tudi v opusu vzhodnonemškega dramatika Heinerja Muellerja, ki so ga med drugim privlačila življenja teroristk. Predvsem Ulrike Meinhof pa Susan Atkins, katere citat s sojenja tolpi Charlesa Mansona najdemo v njegovi kultni drami Stroj Hamlet in se (po spominu) glasi nekako takole: "Ko bomo šli z noži skozi vaše spalnice, boste zvedeli resnico." Ulrike Meinhof se je nasploh znašla v številnih umetniških delih. V plesno zgodovino jo je z odmevno koreografijo Ulrike Meinhof leta 1990 vpisal Johann Kresnik, pionir "koreografskega gledališča", za katerega so biografije (Frida Kahlo, Francis Bacon) konstantni umetniški navdih. Njeno življenjsko pot je Margarethe von Trotta na filmski trak v Svinčenih časih prenesla že leta 1981.

Kustose razstave Predstavitev terorja: RAF je zanimala predvsem refleksija RAF v medijih in umetniških delih s področja likovne umetnosti, ki se posredno ali neposredno nanašajo na njeno zgodovino. Tako predstavljajo dela petdesetih likovnikov treh umetniških generacij (med njimi so Franz Ackermann, Joseph Beuys, Dara Birnbaum, Klaus vom Bruch idr.), številne medijske odmeve, povezane z devetindvajsetimi tematskimi sklopi, pomembnimi za zgodovino RAF, ter literarne in filmske upodobitve te teme. Zgodovina Rote Armee Fraktion ima očitno velik pomen za zahodnonemški prostor, na kar kaže tudi transfer v prostor umetnosti. Razstava naj bi pokazala, "da so ravno umetniška dela tista, ki s specifičnim razmerjem do zgodovine in sedanjosti iz različnih zornih kotov odločilno prispevajo k osvetlitvi 'abstraktnega označevalca realnosti RAF', kot ga je poimenoval Klaus Theweleit".

Od 19. aprila bo razstava pospremljena še s filmskim programom v Kinu Arsenal. Vsakič bosta prikazana dva filma, ki iz različnih perspektiv osvetljujeta podobno temo, čemur bo sledila diskusija povabljenih gostov, nato pa bo do besede prišlo tudi občinstvo. Filmska industrija 50. in 60. let je ikonografsko vplivala na gibanje RAF. Predvsem podoba "uporniškega jeznega mladeniča", kot sta jo posredovala James Dean in Jean Paul Belmondo, filmi, kot sta Bonnie & Clyde in Pepel in diamant Andrzeja Wajde. Filmski cikel bo spregovoril tudi o izbruhu nasilja; motivih, ki so jih imeli člani RAF; vplivu podob na naša čustva, vedenje in spomin; očitkih RAF o povezanosti med nacistično preteklostjo in ZRN kot državo.

Za vsako družbo je pomembno, da se javno sooča s svojimi nevralgičnimi točkami, namesto da jih pomete pod preprogo. Ravno diskurz umetnosti nam razkrije marsikaj. Po ogledu projektov, kot je razstava Predstavitev terorja: RAF, me pogosto obide nekakšno obžalovanje, da se sodobna umetnost v Sloveniji ukvarja predvsem z estetskimi vprašanji ali pa se dotika globalnih političnih tem, pri katerih se včasih zazdi, da so umetniki v želji po uspehu nekako prisiljeno in preračunljivo politično korektni. Pa toliko zanimivih reči je pod našo lastno preprogo, ki bi jih morali izbezati na plan tudi skozi govorico umetnosti. Navsezadnje pogrešam tudi prostor javne, inteligentne debate, s katerim se na temo terorizma ali holokavsta trenutno srečujem v Nemčiji, ki bi presegel pritlehen in primitiven izbor javnih tem, ki jih - v skladu z očitnim podcenjevanjem svoje publike - zdaj veselo spodbujajo številni slovenski mediji.