Bogdan Lešnik

9. 6. 2005  |  Mladina 23  | 

Veliko hrupa za malo kolača

Medijskega, namreč. Gre za zakon o RTV.

Bogdan Lešnik

Bogdan Lešnik

No, o velikosti tega kolača bo kdo povsem upravičeno pripomnil: kakor za koga. Zato se bom takoj postavil na pravo stran - tisto, ki bo v vsakem primeru izgubila, kakor koli se bo izšel trenutni boj za nadzor nad najbolj množičnim spektakelskim medijem v Sloveniji. Stališče, ki ga bom zavzel, je popolnoma odsotno iz vseh razprav. To je pač moj priljubljen položaj, v tem primeru celo ne le v enem pomenu. Mislim na stališče kritičnega gledalca. (Zakaj kritičnega? Ker je drugim vseeno.) Slovenski pregovor: kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima, je lahko tu zgolj lepa želja. Program se zaradi tega zanesljivo ne bo izboljšal.

Eno samo programsko temo so odprli v vsem tem času, "tretji program", ki pa ne bo kakšen kulturno-zabavni eskapizem, kakor bi pričakovali, ampak zatežena realnost - neposredni prenos sej iz državnega zbora.

Izrecni namen tega projekta je "transparentnost". A česa? Mar kdo verjame, da se na sejah o čem odloča? Na sejah razpravljajo in glasujejo o že izoblikovanih, med seboj tekmujočih sklepih. Kateri bo zmagal, se navadno ve že vnaprej, glasovi so prešteti. Odločanje je čisto nekaj drugega in poteka v dosti bolj neprosojnem okolju. Ne bi bilo slabo, če bi bili v živo navzoči na internih sestankih in pri zakulisnih pogajanjih, a o tem seveda ni govora.

Videlo se bo le, kaj kdo zastopa, in spremljati bo mogoče postopek. Kdo bo to gledal? Če izvzamemo mazohiste. Pa tiste, ki poklicno ali ljubiteljsko bdijo nad tem, kaj kdo reče. No, med temi bodo tudi znanstveniki in znanstvenice, ki jih zanimajo govorna dejanja, spodrsljaji, logični nesmisli in podobno. Tako da čisto odveč ne bo. Večina ljudi pa bo kmalu ugotovila, da ne morejo slediti, da zapravljajo čas. Dosti bolje bodo poučeni, če bodo v časopisu prebrali povzetke.

Prav to pa bi rad predlog problematiziral. Je nekakšna nezaupnica, ki jo oblast izreka novinarjem in novinarkam. Novinarsko poročanje je tako pristransko in nepravično (do oblasti in/ali opozicije), da je treba dati ljudem priložnost, naj se "sami prepričajo". Toda rešitev ima tri šibke točke. Prvič, teorija o medijski zaroti utrjuje fronto med politiko in mediji, s tem pa njeni tvorci hkrati priznavajo, da so mediji "veja oblasti", ki bi si jo radi podredili, jo disciplinirali.

Drugič, predlog pokaže značilno nerazumevanje ali, kar je še slabše, zanikanje vloge sredstev javnega obveščanja, ki imajo nalogo, da nam na kratko predstavijo dolgovezne razprave, in se urijo v analizi političnih procesov, ki jih občinstvo zvečine niti ne zazna, kaj šele, da bi jih mislilo v širših zvezah. Sicer si lahko tudi brez tega "vsakdo ustvari svoje mnenje", a to so nepoučena, butasta mnenja. Seveda mediji interpretirajo stvari in "ustvarjajo dejstva", vendar tudi ostrijo misel in koncepte. Nisem nezadovoljen z njimi zato, ker ne bi dovolj "neposredno" predstavili tistega, o čemer obveščajo, ravno narobe, nezadovoljen sem, kadar ne znajo predstaviti stvari s primerne analitične distance in zgolj ponavljajo, kar so slišali.

Tretja šibkost je seveda verovanje, da se ljudje sploh hočejo "sami prepričati". Če bodo prenosi iz državnega zbora dosegli petodstotno gledanost, potem ko se poleže radovednost (zaradi katere utegnejo javnomnenjske raziskave zaznati večjo naklonjenost, dokler ga še ni) in z izjemo časa ob volitvah, bo velik uspeh.

Zato predvidevam, da se program ne bo obnesel niti tako, da bi preskrbel parlamentarnim strankam brezplačno propagando. Brezplačna tako ali tako ne bo; nekaj bo šlo na račun preostalih dveh programov RTV, nekaj na račun davkov. Razen če bodo napolnili čas z reklamami ali TV prodajo. To bi bil edinstven spoj politike in kapitala, bolj ameriški, kakor bi si drznili sami Američani. Presenetil pa me ne bi. Bolj bi me presenetilo, če bi vzeli denar s proračuna političnih strank (npr. v odstotkih glede na velikost stranke).

V tej zamisli je nekaj paranoičnega. Kakor da izraža željo po izrednem stanju, saj bi šele tedaj neposredni prenosi iz državnega zbora spet postali pomembni. Lahko bi rekli, da nas vrača v osemdeseta.

Projekta očitno ne vodi trezen razmislek. Z drugačnim ravnotežjem med političnim, kulturnim, zabavnim in ekonomskim programom bi dosegel veliko več. Ni nemogoče, da bi bila politika spektakel, a le primerno obdelana, urejena, lektorirana in v manjših dozah. Tako kot je, pa bi vsak spodoben urednik zavrnil.

Če je predlagani "tretji program" simptom, kaj je potem šele zakon o RTV, o katerem je tudi sam predlagatelj skromno priznal, da "ni popoln". Drugi pravijo, da ni nič boljši kakor prejšnji. Najbrž tudi ni nič slabši, a to sploh ni pomembno. Zamenjati ga je treba zato, da bo omogočil novi oblasti nadzor. Nasprotje pozicija/opozicija, ki se je uveljavilo v našem političnem žargonu, se mi je vedno zdelo nekoliko slaboumno, tu pa se izkaže, da je povsem na mestu. Politična formula je pač oblast = pozicija, se pravi, kdor hoče imeti oblast, mora postaviti svoje ljudi na ključne položaje. To je ves pomen novega zakona. S stališča kritičnih gledalcev in gledalk torej slej ko prej enaka katastrofa.

Ne bi bil čas, da se mobilizirajo tudi ti? Pravzaprav je dobro vprašanje, zakaj se še niso. (Zakonu se namreč upira le tako imenovana "strokovna javnost".) Mislim, da so izvirni greh storili liberalni demokrati na začetku devetdesetih, ko so v svoji "politični teoriji" pretrgali s tedaj razmeroma vplivnimi civilnodružbenimi gibanji, ki so jih pripeljala na oblast, češ, oblast naj vlada, "civilna družba" pa naj se ukvarja sama s seboj. Namesto da bi definirali in utrdili njeno avtonomijo v sistemu, so le prevzeli nekatere njene pobude, njo samo pa odrinili ter prepustili procesom, zaradi katerih je danes "civilna družba" bodisi povsem nemočna bodisi gola transmisija oblastnih interesov.