Slovenski kulturnik = mazohist

Ko se mi je nekoč pripetila neverjetno čudaška nesreča, zaradi katere sem bila začasno hendikepirana, me je zelo presenetilo, kako prijazna je bila kar nenadoma do mene moja okolica. Kolegica, ki se poklicno ukvarja s temi rečmi, me je opozorila, da se družba na osebe z začasnimi poškodbami odziva popolnoma drugače kot na osebe s hendikepom, ki jih bo spremljal vse življenje; slednje okolje pogosto žal dojema kot dolgoročno breme in se do njih ne vede več tako poudarjeno prijazno. Očitno so premožni, stabilni, vitalni, vplivni, ambiciozni, uspešni, o katerih nam redno poroča rumeno ali napol rumeno časopisje, veliko bolj družbeno sprejemljivi in zaželeni od tistih, ki si ne morejo prilepiti omenjenih atributov. Ravno nasprotno pa je v kulturnem življenju. Umetnost in kultura imata namreč veliko specifičnih zakonitosti, in če spremljamo medijsko ukvarjanje z njima, se prvi hip zazdi, da se pozicija hendikepa v kulturi pravzaprav vsaj kratkoročno zelo izplača in prinaša "kapital".

Slovenski umetniki in kulturniki svojo socialno držo pogosto artikulirajo s pozicije hendikepa; smo revni, nimamo nikakršnih možnosti za razvoj in napredek, nihče nas ne razume, nihče nas ne plača, večino dela opravljamo kar zastonj, streha našega gledališča pušča, omet odpada, poleg tega pa ves čas trpimo, ker smo veliko bolj tankočutni kot drugi; že v vrtcu smo bili vedno sami v peskovniku, še naša lastna mama nikoli ni razumela, kaj bi radi - toda (kljub vsemu) bomo trmasto vztrajali do konca. Že v osnovni šoli so me naučili predvsem to, da so umetniki, o katerih smo razpravljali, vsi po vrsti neznansko tragične figure; čeprav so nesrečne ljubezni, bolezni, revščina, prezgodnje smrti, odvisnosti itd. danosti, s katerimi se bolj ali manj nenehno sooča prav vse človeštvo.

Slovenska kultura javnost pogosto nagovarja s tipične pozicije mazohista; umetnik oziroma kulturnik kot večna žrtev, izziva kazen, ki mu jo nalaga Usoda kot zadnje zastopstvo staršev, trpljenje, ki mu ga povzročajo okoliščine, v katere je vpet zaradi svojega socialnega statusa, pa ga po drugi plati "nagrajuje" z libidalno zadovoljitvijo. Približno tako je moralni mazohizem definiral Freud, dosti bolj natančno pa pod kategorijo socialnega mazohizma tudi Theodor Reik.

Trpljenje mazohistu brez dvoma prinaša užitek. Ena izmed osrednjih fantazem mazohista je pozicija Kristusa, ki je brezmadežen in čist, trpi in s tem človeštvo odrešuje za grehe sveta. Tudi umetniki se imajo ne tako redko (po njihovih lastnih izjavah sodeč) za nekaj bolj vzvišenega od profanosti življenja; čeprav so možgani tisti, ki "rojevajo" umetnost, na simbolni ravni svoj dar razumejo kot dotik Boga, transcendentalno poslanstvo in podobno v tem smislu. Ker pa je ena izmed pomembnejših komponent mazohizma ekshibicionizem, ni dovolj, da se trpljenje artikulira le v umetnosti, ampak ga je treba dodatno poudariti še v komunikaciji z mediji. Čim globlje bo trpljenje, tem sočutneje mu bodo prisluhnili novinarji, ki se ukvarjajo s kulturo.

Brez dvoma se umetniki in kulturniki v Sloveniji srečujemo z različnimi, pogosto zelo resnimi težavami. Toda prepričana sem, da nevrotična drža mazohista še zdaleč ni primerna in dolgoročno smotrna za socialno pozicioniranje kulture in umetnosti ter nagovarjanje javnosti. Nevroza namreč zbuja vtis, da človek ni sposoben trezno razmišljati o sebi in svojem okolju. (Osebna izkušnja me je večkrat prepričala o nasprotnem; da ravno med umetniki pogosto naletimo na ljudi, ki s fascinantno ostrino in lucidnostjo reflektirajo svet in svoj položaj v njem.) Zato smo v medijskem prostoru zasledili mnenje, da kulturniki niso sposobni razsojati o sebi in svoji dejavnosti in je zaradi tega smotrneje, če to namesto njih počnejo kar ekonomisti.

Mazohizem posamezniku dejansko prinese toliko užitka, da se mu ta le težko odreče. Za slovensko kulturo pa bi bilo veliko pametneje, da se čim prej "ponovno žrtvuje" (!) in odpove svoji zgodovinski drži: da jasno, pokončno, precizno definirano, samozavestno, bojevito in brez nepotrebnega patosa, ki igra na noto sočutja, zahteva vedno boljše razmere za svoje delovanje. Javna podpora kulture ni nikakršno darilo ali tolažba za kulturnike, ker bi bili ti nekakšni reveži in jih je zato občasno treba potolažiti z drobtinicami ali s pogačo iz javne blagajne. Skrb za razvoj umetnosti in kulture, skrb za dediščino in za sodobno umetnost, ki bo nekoč ravno tako dediščina za naše potomce in je sublimna artikulacija duha našega časa, je družbena nuja: bistven zapis o tem, da je človek presegel cikel prehranjevanja in razmnoževanja. Hkrati pa je treba odločno zavrniti pobude, da bi učinke umetnosti in kulture merili z istim metrom kot proizvodnjo čevljev ali izkopavanje premoga; ravno tako kot teže tovora pač ne merimo v centimetrih. Umetnost in kultura imata pravico, da se merita v kontekstu kriterijev in meril, ki so jima imanentni. 5