Kulturni kapital (10)

Poudarek v zgodbi je na pojmu partnerstva in na zamolčani podstati, da ni bilo zaščite. Kaj natanko nam povedo te besede? Kje je preskok od osnovne morale pripetljaja k razmisleku, ki zanj trdimo, da vsekakor presega sodobno ambivalentno seksualnost - te je obenem na vsakem koraku očitno preveč, z druge strani pa je odrinjena v totalen (samo)nadzor? Partnerstvo, nezaščitenost ..., berimo takšen pojmovni aparat strogo "podjetniško", v kontekstu neoliberalizma, ki in kakor ga danes živimo in v njem "delujemo". To počnemo z blaginjo, očitno tudi z bolečino vred. Berimo te poznane pojme iz "dogovorne" sfere, nadalje, vzporedno z znamenito razpravo iz časov II. internacionale, s tisto, ki je skušala Marxu za bodoč uspeh vnazaj pridodati Kanta, zlasti slavno maksimo o tem, da "se kdo drug nikdar ne obravnava kot sredstvo, stvar". Rezultat je osupljiv, nenadoma imamo pred seboj hud razkorak med filozofijo in psihoanalizo, ženskim in moškim "principom", najdemo nepremostljivo oviro med teorijo in prakso, med besedami in dejanji, med teorijo pravičnosti in teorijo morale, če hočete. Subjekt-objekt v svoji kristalni nerazrešenosti; napore v seksualni politiki od Wilhelma Reicha do rane Sovjetske zveze ... A to še ni vse. Spomnimo se, do kod je pripeljal "spoj" med Marxom in Kantom: Leta 1905 Tugan-Baranovski v Teoretičnih temeljih marksizma razvije tezo, po kateri ni mogoč čisto ekonomski zlom kapitalizma: "Socializem je lahko samo rezultat zavestne moralne dejavnosti človeka." Razvije se usmeritev, ki v pravični družbi vidi več moralnih zahtev kakor ekonomskih težav - "zgolj morala lahko preobrazi ekonomsko surovino v avtentičen človeški napredek". Tudi v Jugoslaviji, navsezadnje, smo imeli po šolah predmet po imenu Družbenomoralna vzgoja.

Dokler je filozofija verjela, da se zmore polastiti celotne narave in zgodovine, je ponujala tudi dovolj trden okvir za pojasnjevanje "pravilnega življenja", ponujala je "zgled", njegovi nauki so bili enotni. Juergen Habermas v eseju Prihodnost človeške narave (Studia humanitatis, 2005) zatrjuje, da so bili "s pospešitvijo družbenih sprememb roki uporabnosti modelov nravnega življenja vse krajši". Smrtni udarec je poznan, trpimo in uživamo ga vsakič tukaj-zdaj, ne samo na španskem morju. Politični liberalizem Johna Rawlsa se odzove na pluralizem svetovnih nazorov in na napredek v individualizaciji življenjskih slogov. Sklep: "Pravična družba vsem osebam prepušča odločitev o tem, kaj hočejo početi s časom svojega življenja." Presoja o "dobrem življenju", kot nas pouči uvodoma naveden pripetljaj, je prečudovito brutalna; zamaje vsak čut, vsakršno poznano etiko in za navrh še potrdi shizofreno naravo kapitalističnega sistema. Partnerji vseh vrst so v tem sistemu nezaščiteni. Tak sistem že davno ni več stvar kontracepcije, sodišč ali zavarovalnic. Identično individualizirane celice lahko (ene) izkoriščajo, goljufajo, kopičijo, posiljujejo, zavajajo, kužijo, izjavljajo "vse" in (druge) v svoji čumnati in zunaj nje s somišljeniki trudoma iščejo izhod iz krize. Genskotehnični posegi pri tem postavljajo paradigmo, po kateri se dvoje tipov individualiziranih celic trenutno loči: In določen tip stroge znanosti prav tako kot določen tip moškega s španske obale enostransko vertikalno posega skozi interakcijske mreže sodobnikov. Kje je že čas, ko je bila marksistična misel ponosna na svoj izraz "interakcija"!? Kdo med mularijo za računalniki sploh še ve, da so koncept brusile neskončne razprave o interakciji med politiko, vzemimo, in ekonomijo, da o medosebnih razmerjih ne zgubljamo besed. Seveda, naš čas je čas interpasivnosti. Množijo se atributi, spričo katerih ni več mogoče nikogar poklicati na odgovornost. Tako za biopolitično programirano življenje kakor za okuženo dekle pa za časa življenja predvsem ni več možnosti revizije. Liberalna evgenika, svari Habermas, ustvarja medosebna razmerja, za katera ni precedenčnega primera. Doslej so se v družbenih interakcijah srečevale samo rojene osebe (z njimi se je komuniciralo že pred rojstvom, socializirale so se lahko mimo paternalističnega modela, "produkt je zmerom lahko naredil načrt za svojega načrtovalca", iz njih je govoril samo "njihov glas", bile so svet nenadomestljivih individuov ...), napoveduje se srečevanje narejenih oseb. Takšno novo življenje je smrt za obstrance, izbrisane, tlačene, drugačne ..., takšno novo življenje je smrt za dekle s španske obale. Njen partner, okužen ali ne, je zunaj takšne smrti - njegova izjava po spolnem aktu ni grozljiva samo na osebni ravni, grozljiva je marveč tudi v tem, da se osupljivo ujema z možnostmi liberalne evgenike. Ta namreč prepreči, da bi oseba v sebi sproščeno prepoznala avtorja lastnega življenja; meja med naključnim in odločenim se premakne; ni kritične predelave, da bi retrospektivno izravnala socializacijske postopke, ki omejujejo svobodo ... In kakor pravica do nemanipulirane genske dediščine ni ista tema kot je regulacija umetne prekinitve nosečnosti, tako španski akt okužbe z izjavo ni ista tema kot posilstvo.

Za tehtnejši oddih - oziroma za sproščujoč zaplet - po globalni, povsod prezentni paraleli o ekonomiki partnerstva in krhki možnosti zaščite pa tale dogodbica o trku dveh kultur, kapitalistične in socialistične. Ko se je podpisani davno tega prvič v življenju intimno srečal z osebo "z Zahoda", je ona namesto pričakovanega imperativa "natakni si kondom!" uporabila naslednjo izjavo: "Let's talk about business now!" Humorno? Zunaj dvoma, a razmislimo tudi, kje je pri tem racionalizacija in kako zmuzljiv je njen koncept!?

Kakšen "biznis" je bil po sredi v Španiji, to pač mora biti v tem stadiju kapitalističnega sistema jasno vsem njegovim žrtvam.