Romantika, seks, Al Kaida

Časi, ko so veliki dramatiki pisali za gledališče, režirali in še sami igrali, so že dolgo mimo. Za koreografe in celo za režiserje je nekaj popolnoma običajnega, da se tudi sami znajdejo na odru, dramatiki pa veljajo za introvertirana, inteligentna bitja, ki jih srečujemo, kako zamišljeno nabirajo navdih po stezicah Tivolija ali osamljeno meditirajo v najodročnejšem kotu kakšne gostilne. Vsaj stereotipne predstave o tem, kakšen je profil dramatika, se gibljejo nekako v tem smislu; zamišljen, prej zagrenjen kot dobre volje (kdor zna zares pronicljivo opazovati svet, se mu slej ko prej vse skupaj zagnusi), celo branje lastne literature na literarnih srečanjih in večerih mu je v breme, svoja dela bere brez posebnega navdiha, tako potiho in monotono, da je pri poslušanju težko ostati buden, zbuja občutek, da je veliko raje sam kot v družbi, redke izjave, ki jih spravi skupaj, so nujno kaj hudo družbenokritičnega ali tako metafizičnega, da si je treba vzeti dopust, če hočeš dojeti vsebino. Na letošnjem festivalu v Edinburghu sta o tem stereotipu učinkovito izrazila dvom ugledna britanska dramatika Mark Ravenhill in Tim Crouch, ki sta sama odigrala osrednja lika svojih iger.

Mark Ravenhill si je ustvaril mednarodni sloves leta 1996, po krstni uprizoritvi celovečernega prvenca "Shopping & Fucking", za katerega pravijo, da je imel v britanski javnosti tolikšen odmev kot Osbornova "Ozri se v gnevu" štirideset let pred tem. Doslej je napisal še ducat zelo uspešnih dram, toda prvenec ga je tako zaznamoval, da bi se najraje preimenoval v Marka "Shopping & Fucking" Ravenhilla, kot je dejal v enem izmed številnih lucidnih intervjujev. Njegova dramatika je kritična do mainstreamovske kulture, komercialnega kapitalizma, identitete spolov. Ko so ga na Poljskem pred kratkim vprašali, ali se strinja, da so njegova dela "metafizika zla", je bil šokiran in nekaj časa brez besed, kar je zanj verjetno redkost. O sebi namreč nikoli ni razmišljal v teh kategorijah; pravi, da britanski dramatiki bleščeče pišejo o družbi, ustvarjajo izvrstne socialne komedije, pomembne naturalistične in realistične igre, angažirane politične drame, vendar se nikoli prav dosti ne oddaljujejo od materialnega sveta.

V Edinburghu se je na odru prvič predstavil kot osrednji igralec v svoji novi igri, ki jo je naslovil "Produkt", zrežirala pa jo je Lucy Morrison. Trema pred premiero je bila menda precejšnja. Na odru je namreč zadnjič stal v srednji šoli, igra o romanci med muslimanom in Britanko pa je bila napisana pred terorističnimi napadi na London. Toda "Produkt" je vendarle zadetek v polno. Ravenhill se je izkazal kot izvrsten, karizmatičen, natančen igralec, ki občinstvo s sarkastično, ironično in duhovito zgodbo celo uro drži v šahu. Na odru se srečata dolgonoga svetlolasa starleta Amy in filmski producent, ki ji razlaga, kakšna bo njena vloga v njegovem novem filmu "Mohamed in jaz", pri čemer Ravenhill sam energično odigra vse vloge, medtem ko dami preostane le poslušanje. Filmska zgodba, ki jo predstavi, je odlična parodija na komercialno filmsko produkcijo, saj scenarij vsebuje vse preverjene elemente za uspešen filmski produkt: romanco, seks, Al Kaido, samomorilski terorizem, veliko eksplozijo.

Zelo zanimivo in strukturno bolj komplicirano igro je v Edinburghu predstavil tudi dramatik, igralec in pedagog Tim Crouch, trenutno "gostujoči dramatik" Nacionalnega gledališča v Mannheimu, čigar prva produkcija "Moja roka" izpred dveh let je postala pravi mednarodni hit. Crouch v predstavi "Hrast", ki jo je sam napisal in (ob pomoči sodelavcev) tudi zrežiral, odigra poklicnega hipnotizerja, ki je pred kratkim do smrti povozil neko dekle, zato izgublja hipnotično moč. Nekega dne se na njegovem showu pojavi oče umrlega dekleta. Očeta v vsaki izmed predstav odigra igralec, ki mora o predstavi vnaprej vedeti čim manj, se pravi, da se s svojo vlogo pred očmi občinstva sooči prvič. Crouch mu v vlogi hipnotizerja med samo predstavo daje napotke o tem, kaj naj počne. "Hrast" odlično razkriva in razgalja strukturo dramskega gledališča, je inteligentna samorefleksija o gledališču kot mediju, hkrati pa igra o moči, ki jo ima misel, sugestiji in žalovanju.

Predvsem Ravenhilla, ki se z dramsko igro doslej ni ukvarjal, so novinarji kar naprej spraševali, zakaj se je odločil za igranje lastnega teksta. Nekaj časa je odgovarjal, kako zelo super se mu zdi, da je "gospodar" svojega teksta, saj si sicer kot dramatik vedno odvisen najprej od producentov, potem pa od režiserjev in igralcev. Verjetno naveličan odgovarjanja na isto vprašanje, pa je naposled dejal, kako fino se mu zdi, da ga občinstvo celo uro gleda, in ker je samski, mu je na voljo tudi po predstavi. Ni kaj, redki ljudje s tolikšnimi gledališkimi talenti, takšno dinamiko duha, pa še duhoviti po vrhu so pravi navdih.